Poleg poezije nam Zupanovo življenje deloma razkrivajo tudi njegovi, na trenutke izrazito osebnoizpovedni, eseji. V njih pesnik opisuje svoj odnos do poezije in pesniškega ustvarjanja, glasbe, slikarstva, mediteranskega podnebja, potovanj in nogometa. Foto:
Poleg poezije nam Zupanovo življenje deloma razkrivajo tudi njegovi, na trenutke izrazito osebnoizpovedni, eseji. V njih pesnik opisuje svoj odnos do poezije in pesniškega ustvarjanja, glasbe, slikarstva, mediteranskega podnebja, potovanj in nogometa. Foto:

Uroš Zupan je že s svojim pesniškim prvencem Sutre, izdanim 1991. leta, suvereno vstopil na slovensko literarno prizorišče in požel številne kritiške pohvale ter prejel nekaj literarnih nagrad. Sutre, ki so med drugim zapustile pretesno Slovenijo in zajadrale v prostrano Ameriko, so se v širokem loku izognile slovenski modernistični tradiciji in v naš parnasovski prostor prinesle zvoke ameriških beatnikov. Tudi nadaljnje Zupanove pesniške zbirke (do zdaj jih je izšlo osem), so v literarnokritiški in laični javnosti doživele velik odziv, avtorjev opus pa poleg pesniških dopolnjujejo tudi tri esejistične zbirke.



Če je bil Zupan v prejšnjih zbirkah, še posebej v Nafti in Lokomotivah, nostalgičen 'priklicovalec' preteklosti, poezija pa mu je pomenila "most do nekega pozabljenega temelja v meni", jo zdaj obudi le še na trenutke, bodisi v pesmih, s katerimi se vrača v Ameriko (Santa Cruz, San Francisco, November), bodisi s potopom v preteklost otroštva: Indijanski ogenj, V glavi deževne noči, v kateri pa hkrati tudi zapiše: "Predmeti / in spomini so nepomembni, za neznan čas / zakopani pod kožo, kot mogočna imena, / ki so padla in se skotalila po stopnicah;" Zakaj je torej Ariadnina nit, ki ga je v prejšnjih zbirkah pogosto vodila v preteklost, ostala zavezana v klobčič?

Odgovor je preprost: pesnik je postal oče oziroma kot pravi sam "Kaj je poezija, ki ne bo mogla spomniti / najinega otroka na njegov prvi dan na svetu?" Pesnik se je odpovedal zapisovanju preteklosti zato, da bi lahko zapisoval sedanjost. In zakaj tako močna težnja po zapisu? Ker bo šele ta preprečil, da bi sedanjost zdrsnila v pozabo, saj je oživljena z vsakim novim branjem in hkrati podvržena spominjanju.

Osrednji del zbirke zavzema čez več kot dvajset strani razprostirajoča se pesem v prozi Jesensko listje, zgrajena iz dveh delov. Temeljna pesem, v kateri je prepletena vsa Zupanova poezija. Neskončen in preplavljajoč tok misli in podob, v katerem se sedanjost zliva s preteklostjo. V njeno središče je postavljeno pričakovanje otroka, v ozadje 'zgodbe' sinovega rojstva pa je Zupan mojstrsko vpel motiv večnega krogotoka življenja. Ko pred nami odstira tančice pričakovanja in končno prihoda malega bitja na svet, lahko v ozadju zaslutimo menjavo letnih časov. Pozno poletje se prevesi v globoko jesen. Postopek, ki bi ga lahko projicirali tudi na celotno pesniško zbirko. Rojstvu sina stojita nasproti smrti pesnikov Milosza in Zajca. Zimi prihajajoča pomlad. Zakon narave, ki se izkazuje vedno znova.

Uroš Zupan se skozi svojo poezijo še vedno razkriva kot pešec, ki mu počasna hoja omogoča, da opazi še tako drobne odtenke vonjev, barv in glasov. Za razliko od prejšnjih ta pesniška zbirka prinaša drugačen letni čas, predvsem jesen in zimo. Eksplozijo poletnih barv so nadomestile izčiščene pesmi o zimi, obdane s hladnim kovinskim leskom, medtem ko so verzi, ki upesnjujejo jesen, izrazito mehkobni, zamolkli in nežni.

Avtorjev iskren in razgaljajoč pesniški jezik se vrača na svoj začetek. Zveni v dveh tonskih lestvicah. Zamolkli in rahločutni molovski ter prozaični durovski. V slednji so zapisane humorne pesmi, vendar so se tudi te spremenile. Izgubile so ostrino (samo)ironije in celo posmeh je postal prizanesljivejši, kar razkriva tudi pesem Milo: "Slovenci imamo oči naštimane na / transcendenco, podvojitve, ogledala in / kozmos. Sveta groza je naše superiorno / občutje." in še "Večina dobrih pisateljev je: / ali Judov / ali vsaj / latentnih / homoseksualcev. // Kam spadam, / se stroka še ni dokončno / odločila." (Katedra za literarno zgodovino). In čeprav pričujoča pesniška zbirka ponudi vse, od enovrstičnih pesmi, pesmi, razdeljenih na kitice, do dolgih pesmi v prozi, se zdi, da se avtor še vedno najbolje počuti v prostranem, valovitem proznem verzu.

Pesniška zbirka Jesensko listje ne razočara. Gre za zrelo pesniško delo, ki v svoji temeljni poetiki nadaljuje in poglablja pesnikovo avtorsko pisavo. Čar Zupanove poezije, ki se skriva v nenehnem 'mojstrenju' pesniškega izraza, se bralcu odstira postopoma in dokončno razkrije šele ob večkratnem prebiranju, hkrati pa dokazuje, da njegova poezija še vedno 'plava nadstropja nad življenjem'.

Kristina Sluga