John Hersey se je med drugo svetovno vojno kot mladi poročevalec javljal z bojišč Evrope in Tihega oceana, med drugim je spremljal izkrcanje zaveznikov na Sicilijo, kmalu po koncu vojne pa je uredniku New Yorkerja predlagal zgodbo o Hirošimi. O veliki človeški tragediji so poročali številni mediji, vendar je Hersey začutil potrebo, da zgodbo pove z zornega kota preživelih žrtev, in ne zmagovalcev; nastal je znameniti esej v 31.000 besedah, ki je bil objavljen ob prvi obletnici Hirošime in Nagasakija in je šokiral svet, ne zgolj zaradi opisovanja grozljivih posledic eksplozije in sevanja, temveč tudi zaradi umirjenega sloga in odsotnosti kakršnega koli senzacionalizma.

Hersey je Hirošimo prvič obiskal nekaj mesecev po eksploziji; opisoval je devastacijo mesta, kjer je v prvem valu umrla več kot tretjina prebivalcev, medtem ko so preživeli zaradi pomanjkanja zdravniške oskrbe hudo trpeli ali umirali v mukah. O posledicah obeh odvrženih bomb danes vemo veliko več kot leta 1946, ko je bil esej prvič objavljen, zato bralca statistični podatki ne morejo fascinirati ali šokirati v enaki meri. Prav zato so Herseyjeve osebne zgodbe toliko bolj dragocene, saj pomagajo odslikavati avtentične reakcije lokalnih prebivalcev kmalu po zgodovinskem "vojnem zločinu, ki je ostal nekaznovan", kakor odločitev Harryja Trumana označi Boštjan Videmšek, avtor spremne besede.

Hersey se je pogovarjal s šesterico, ki je preživela vse tri stopnje radiacijske bolezni: z uslužbenko kadrovske službe, lastnikom zasebne klinike, jezuitskim duhovnikom nemškega rodu, mladim zdravnikom, s krojačevo vdovo in pastorjem v hirošimski metodistični cerkvi. Njihove zgodbe o preživetju v mesecih po eksploziji in pomoči drugim so pretresljive in odražajo avtorjevo osrednjo preokupacijo. Kljub pretresljivemu pričevanju pa najbolj fascinantni vidik Hersheyjeve knjige ostajajo ugotovitve o kolektivnih občutkih tako preživelih iz Hirošime in Nagasakija kot Japoncev na splošno. Hirošima je najprej zgodba o človeški tragediji, pozneje pa zgodba o streznitvi in refleksiji, o občutkih in odnosu Japoncev do bombe in velesile, ki je odvrgla uničujoče orožje. V tem kontekstu je Hersheyjevo delo sorodno knjigi On the Natural History of Destruction, še eni klasiki stvarne literature, zbirki esejev, v kateri je Winfried Georg Sebald med drugim popisoval občutke Nemcev in nacionalno amnezijo po nacističnem porazu.

Dostojno upepeliti in shraniti mrtve je bila denimo za Japonce pomembnejša moralna dolžnost kot primerna skrb za žive. Enako fascinantno je bilo ravnodušje Japoncev ob vprašanju etičnosti uporabe bombe; mnogi so usodo sprejemali resignirano in trdili, da se "pač ne da pomagati," no, najbolj ganljiva so gotovo poglavja, ki govorijo o t. i. hibakušah, ljudeh, prizadetih v eksploziji, ki so več kot desetletje po koncu vojne živeli v gospodarskih vicah. Japonska vlada se jih je otepala in jim ni dodelila posebnega statusa, okolica jih je stigmatizirala, postali so drugorazredni državljani. Ko potegnemo črto, lahko ugotovimo, da je Hirošima Johna Herseyja poleg vsega naštetega tudi silovita obsodba univerzalne človeške krutosti, ki se vedno znova manifestira ne glede na okolje ali ideološki predznak. Tudi zato bo Herseyjeva Hirošima vedno aktualno delo.

Simon Popek; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).