Ne skriva, da je navdih za naslov zbirke sedemnajstih kratkih zgodb Travograd dobil v uživanju marihuane – beseda Porrovideo, kot je naslov izvirnika, je skovanka iz dveh besed – prvi del je lokalni izraz za cigareto, narejeno iz marihuane, drugi del pa je vzet iz imena urugvajske prestolnice, ki je glavno prizorišče dogajanja v knjigi. Protagonisti njegovih zgodb so siromašni fantje z obrobja družbe, ki dneve in noči preživljajo ob pitju vina, kajenju marihuane, pohajkovanju in številnih nesmiselnih opravilih, s katerimi si trudijo osmisliti življenje. Kot mravlja, ki v zgodbi Inženirstvo divjih pomaranč zasede lupino pomaranče in se trudi obstati na luži, se osrednji junaki iz dneva v dan podajajo v razburkane vode v upanju, da bodo postali kapitani svojega življenja. Ob branju dobimo občutek, kot da je avtor svoje dnevniške zapiske in refleksije iz vsakdana nadgradil v mozaik zgodb, ki delujejo tako vsaka posebej kot del celote. In res je Alfonso pred izidom knjige svoja doživetja opisal v kratki zgodbi Stopnice v nič, ki mu je bila osnutek za pričujočo zbirko.

V kratki zgodbi z naslovom Preprosto vprašanje se ves čas sprašuje, kaj neki bi odgovoril ljudem, ki bi ga vprašali, kaj je počel čez dan, in po bolj ali manj duhovitih idejah pride do preprostega odgovora: "Zaspal sem sredi premišljevanja, da bi, če bi me kdo vprašal, kaj sem naredil v vsem dnevu, izbral lažjo pot in odgovoril: 'Nič.'"

Tudi protagonista zgodbe Javier: Kritika trapastega uma, ki tavata po gorah in iščeta trgovino, v kateri bi lahko kupila vino, vsa premražena ugotavljata, kako lepo se je izgubiti sredi niča. Osamljeni nomadi, ki jim opojna sredstva, glasba, videoigrice in dogodivščine z neznanci pomenijo edini umik iz krute resničnosti, se tu in tam lotijo začasnega dela, s katerim pa bolj kot ne le še poglabljajo medsebojne spore in utrjujejo svoj nihilizem. Tako protagonist zgodbe Zadnji candombe, ki do pozne noči prodaja ocvrti krompirček, z zaničevanjem opazuje perfekcionistično vedenje svojega kolega, po drugi strani pa z neprikritim cinizmom zakriči dekletu, ki predstavlja njegovo konkurenco: “Smrt ocvrtemu krompirčku! Živela sojina revolucija!”

Urugvajski tradicionalni ples candombe, ki ga je Unesco leta 2009 razglasil za svetovno nematerialno kulturno dediščino, je omenjen tudi v zgodbi Kako se pleše candombe, v kateri se glavni junak ob bobnenju afriških bobnov spopada s svojo osamljenostjo, hkrati pa teži k obujanju tradicionalnih vrednot, ki jih pooseblja Stara mati. Na koncu zgodbe pomenljivo izreče: “Napolnjen sem z vso močjo zvezd, ki cedijo slino na moje čelo, in še vedno plešem. Nimam ženske, nimam službe, niti centa nimam v žepu, nobenega upanja nikjer, vendar mi Stara mati ne pusti plesati s povešeno glavo in zaprtimi očmi. Kadar se to zgodi, se dotakne moje brade in mi jo počasi, počasi potisne navzgor. Začnem opažati njene ponošene copate, razparane nogavice, zakrpano vijoličasto krilo in njeno črtasto majico, potem pa se najina pogleda spet srečata. “Nikoli ne pozabi, da ne plešemo v tla, ampak tja gor!”

Jorge Alfonso v knjigi Travograd rad zaključuje zgodbe s kratkimi pomenljivimi stavki, ki povzemajo duhovite dialoge in refleksije v jedru pripovedi. Zgodbe se po navadi začnejo sredi dogajanja brez vnaprejšnjega predstavljanja likov ali pa avtor z nekaj uvodnimi stavki oriše okoliščine nastanka zgodbe. Urugvajski pisatelj gradi suspenz skozi duhovite opise obrobnih detajlov, ki vodijo bralca v labirint neslutenih možnosti razvoja dogodkov, ti pa se razelektrijo bodisi v banalnosti bodisi bizarnosti dane situacije. Tako se zgodba Naše vsakdanje meso začne z opisom brezskrbnega poležavanja prijateljev na plaži, nadaljuje pa s podrobnim opisovanjem rezanja salame v bližnji točilnici, v kateri strojček za rezanje mesa postane časovni stroj, ki s svojim zvokom in počasnim delovanjem povzroča salve smeha. Protagonist zgodbe Božič z oranžno mačko v uvodu na straniščni školjki premišljuje o prihodnosti človeške vrste, zraven pa ugiba, ali se je “dobro očistil ali pa je kakšen košček papirja ostal prilepljen na rit,” že v naslednjem trenutku pa ga usoda poveže s potepuškim mačkom, ga reši z ulice, a mu zaradi izčrpanosti prav na božič umre v naročju. Zdi se, kot da bi Jorge Alfonso v vsaki zgodbi sporočal, da je življenje že v osnovi nepošteno in nesmiselno, a da ga prav zaradi tovrstnih vsakdanjih absurdnosti ne velja jemati resno.

Zgodbe v zbirki Travograd spominjajo na filme ruskega režiserja Tarkovskega – tudi Jorge Alfonso si vzame čas, da ga nepomembna podrobnost popelje v neslutene domišljijske razsežnosti, pejsaži, ki se na ta način odprejo, pa so vizualno premišljeni in tako dodelani, da se v trenutku vživimo v protagonistovo čustveno stanje. Upajmo, da bomo kmalu dočakali še kak prevod tega južnoameriškega pisatelja …

Iz oddaje S knjižnega trga.