Ali je Kusturica bral roman portugalskega Nobelovca Joséja Saramaga Kameni splav, ni znano, je pa jasno, da gre v obeh primerih za obliko politične alegorije, v Saramagovem primeru pa tudi satire, ki je danes enako aktualna kot leta 1986, ko je roman izšel, jasno, ravno v času španske in portugalske pridružitve Evropski uniji, česar avtor, stari socialist in zagrizeni nasprotni evropskih integracij, ni mogel sprejeti molče.

Pa je spisal roman, duhovito, metaforično zgodbo o odtrganju Pirenejskega polotoka od Francije oziroma evropske celine. Polotok postane otok in gre svojo pot, najprej proti Azorskim otokom sredi Atlantika; in ko se zdi, da bo kameni splav pregazil drobni arhipelag, nenadoma spremeni smer in krene proti severu, nato pa znova proti zahodu, kanadski oziroma ameriški obali naproti. To sproži politično krizo, vname diplomatski spor in obudi vprašanja o vlogi "revnega juga" v kontekstu evropske trgovinske unije, ki v 21. stoletju doživlja novo tragično usodo.

Če bi kdor koli podoben roman spisal po letu 2008, bi v glavno vlogo lahko postavil tudi Grčijo ali jug Italije. Nekompetentni politiki v Saramagovem romanu v principu nimajo nič proti, da so se znebili dveh nepredvidljivih in nerentabilnih sosed. Atlantik je v Kamenem splavu tudi veliko bolj atraktivna in pustolovska izbira od Sredozemlja, saj z monumentalnim zamahom evocira tako (zemeljske) avanture Don Kihota kot dediščino portugalskega in španskega kolonializma, obenem pa preizprašuje kulturno in zgodovinsko identiteto Saramagove domovine, ki jo je najti med Južno Ameriko in Afriko. Zato ne preseneča, da se Pirenejski otok, ta vrteči se splav, nazadnje ustavi ravno nekje med Brazilijo in Zelenortskimi otoki. Po odcepitvi ga doletijo krute, a tudi komične družbene in socialne spremembe; bogati se odselijo in s seboj odnesejo denar, politiki prikrivajo nesposobnost in neodločnost, v pomanjkanju goriva in hrane ljudje izpraznijo trgovine, opuščene luksuzne hotele zasedejo brezdomci in nižji socialni sloj. Zveni sorodno, le manj apokaliptično kot vizija razčlovečenja družbe v Eseju o slepoti.

Kameni splav seveda ne bi bil žlahtni približek magičnemu realizmu, če bi ostal zgolj pri politični izjavi; srž romana so vendarle intimne zgodbe petih protagonistov (in nemega psa), ki jih združijo enigmatični (da ne rečemo čudežni) dogodki in jih utrdijo v prepričanju, da so povezani z razpolovitvijo Pirenejev in odcepitvijo. Joana je z brestovo vejo zarezala črto v zemljo, ki zdaj noče izginiti; Joaquim je s ploskim kamnom po vodni gladini nanizal nešteto žabic, ki so izginile za obzorjem; Joséju je začela slediti velikanska jata škorcev; Pedro je po topotanju z nogami postal človeški seizmograf; Maria je razparala modro nogavico, iz katere se vleče neskončna nit.

Ta pisana druščina, ki pohajkuje po opustelem otoku, od Andaluzije, kjer spremlja mimohod prav tako odcepljenega Gibraltarja, prek Portugalske in Galicije do Pirenejev in nazaj proti jugu Španije, je sprva harmonična špansko-portugalska pohodniška enota, katere enotnost pa se postopoma začne krhati. Nazadnje bo ekipa razpadla, ampak hkrati se bo, kot kaže, obnovila, obe ženski sta namreč zanosili, a kaj ko ne vesta, s kom se je to zgodilo. To je Saramagov poslednji sarkastični komentar na zablode združene in "racionalne" Evrope, ki nepovratno briše nacionalne identitete in izgublja dušo.

Simon Popek