Naslov zbirke je več kot ustrezen, saj zgodbe, v katerih pisatelj večinoma obuja spomine na otroštvo in mladost v Sarajevu, poleg avtorjeve značilne duhovitosti preveva piker priokus vojne, bolečine, nemoči in umiranja. Med njimi so tudi precej bizarne zgodbe, kot je npr. Gugalnica, v kateri protagonist sreča polovico ženske in ga ta prosi, da bi imel z njo spolni odnos ter jo po njem odložil na tla. Ali pa zgodba Živalsko kraljestvo, v kateri se avtor spominja otroških let, ko je pobruhal album s sličicami nogometašev in jih z umivanjem še dodatno uničil.

Zbirka Poper po pudingu je ena Ostijevih najbolj avtobiografskih knjig, v njej pa avtor brez olepševanja opisuje zmote in anekdote, ki so nastale ob raznih nesporazumih, domiselnih poskusih prelisičenja državnih organov in iskanja ustreznih življenjskih rešitev po liniji najmanjšega odpora. Pogosti so dramaturški obrati, ko se zgodba nenadoma popolnoma zasuče, da še tako pripravljen bralec ostane brez sape. Tako v zgodbi Lopata protagonist odkida napačen avto in v jezi pomotoma odvrže lopato naravnost na svoj avto, v zgodbi z naslovom Kraja avta se roparji lotijo policijskega avta, v zgodbi Lisice pa si Sarajevčani kar sami natikajo lisice na avtomobile, da bi policiste na najbolj eleganten način odvrnili od pisanja kazni.

Zdi se, da je Osti ponosen na iznajdljivost, s katero so si Sarajevčani pred vojno in med njo lajšali in reševali življenje. Najsi gre za usodo sarajevske koze, ki na skrivnosten način umre in še bolj misteriozno izgine iz groba, ali za prebrisano izposojanje denarja in povezovanje siromašnih pisateljev z bogatimi vdovami. Po drugi strani se v teh tako imenovanih sarajevskih zgodbah z nelagodjem spominja sprehodov po povojnem Sarajevu, med katerimi je srečeval znance, ki so na okupatorjevi strani streljali na lastno mesto in se pozneje vedli, kot da niso naredili nič spornega. V zgodbi Prvič in drugič žalostno zapiše: “Toda takšna dejanja, kot so jih izvajali oblegovalci in uničevalci Sarajeva, se morda lahko, čeprav težko odpustijo, nikoli pa se ne pozabijo.”

V zgodbah, kot so Zgodovinski obrat, Neposneti film in Igra, ki, žal, ni doživela krstne izvedbe, se Osti posveča svojim neuresničenim pisateljskim, gledališkim in filmskim projektom, ki so bili idejno zasnovani v skladu s postmodernističnim duhom časa, v katerem je odraščal, a za njih kot avtor nikoli ni imel dovolj časa ali poguma. V dveh zgodbah omenja tudi vpliv Kafke na njegovo delo: “Po prvem branju njegove novele Preobrazba se mi je zdelo, da je ne berem, temveč da jo sanjam. Po drugem, če to nisem celo sanjal, se mi je zdelo, ne le da se je Gregor Samsa nekoč zjutraj zbudil iz nemirnih sanj in ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanskega hrošča, temveč da je velikanski hrošč, ko se je zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v Gregorja Samso. Ko pa se je ta zbudil iz sanj v sanjah, pa v Franca Kafko. Ta pa v Josipa Ostija. Ki je sanjal, da je prebral Kafkovo literarno zapuščino, ki jo je na njegovo željo zažgal njegov prijatelj Max Brod.”

Zgodbe, uvrščene na konec zbirke Poper po pudingu, imajo med vsemi najbolj intimen značaj, saj se v njih Osti spoprijema z zdravljenjem svoje bolezni in se spogleduje s smrtjo. Čeprav se trudi v zgodbe vložiti lahkotnega duha in jih začiniti z neizpodbitnim humorjem, se v bralca naseli črnina in “polagoma pogoltne druge barve”. V celoti gledano, je zbirka kratkih zgodb Josipa Ostija refleksija bojevitega duha, ki se zaveda tako svoje brezmejne narave kot tudi svoje končnosti in ki ga vsaka preizkušnja le še okrepi. Zgodbe so tako anekdote iz vsakdanjega življenja in tudi simbolične odslikave sanj in vojnih travm, z njimi pa Josip Osti sila duhovito in inovativno zaokroža svoj umetniški opus.