Poetika, ki vznemirja s svojo preprosto, rahločutno govorico v plemenitem, čistem pomenu, pesniški logiki napetosti in popuščanja, z nastavitvami izkušenj pesnjenja, samote. Življenje posameznika znotraj samega sebe, znotraj družine, znotraj pesmi. Pripoveduje o testu za kruh, obiskih stare bajte, o spominu in v spominu, predvsem pa natančno išče in postavlja besede, jih zlaga toliko časa, dokler ne nastane pesem.

Naslovov pesmi ni, samo podoba v času je, trenutek besed, ki so se postavile na papir in začrtale prostor poezije – ta trenutek traja v bralčevem po-sluhu. Brez olepševanja, skopost liričnih prispodob, saj so že pogledi pod takim kotom, da bi pesem težko prenesla preobloženost povedanega. Izbrana pesniška vsebina. Melanholija dneva, občutje oblakov, samost. Ne pa izgubljenost. "Opravke imam, naloge, drobna zadovoljstva, ljube obraze, ljube melodije. Če ni drugega, se oprimem jeze," pravi pesnik. Jeza, ki brcne v stol, obdrži stik z resničnostjo, hkrati kaže svojo nemoč, vendar to ni predvidevanje ali lebdenje sanjača, je stvarnost, v kateri in s katero živi človek – v pesmi tudi pesnik. To je zdaj povezano, ni razločeno, ne govorimo več, kaj je pesniški subjekt in kaj je objektivna, živa danost. Pesnik in življenje sta prepletena. Skupaj z bralcem, ki ju bere in prispeva k skupnemu snidenju. Torej, gre za rahel premik trenutka, ki pa je še kar trenutek v razteznosti spomina, kontinuirano trajanje.

Pesemske pripovedi, s katerimi nas Jure Jakob vleče v intimni svet pesnika, so samo na videz nedolžne, če rečemo drugače, lahke, kratkočasne, neobvezne. Kaj kmalu naletimo na temnejše tone, zloslutne predstave, podprte z izkušnjami, ki jih je doživel marsikateri otrok, in s težo, ki jo nosi še danes druga, tretja generacija: "Ko so prišli po ata, so jih čakali, slutili, vedeli so, da nekaj bo." Družbeni kontekst je podan v opisu skozi oči otroka – pesnikove oči, ki ima tudi sam hčer in ženo in živijo v skromnem bivališču. Tu so razpostavljene odprte rane, bolečina, pa tudi jeza: "Naj ta poscani svet čez noč zamrzne v rumeno grudo", melanholija: "Pomlad narašča, melanholija tudi", drevesa v srcu in debeli oblaki; gozd, šoja, klavirske vaje pesnikove hčere, kot prispodoba za vzlet ptice (za osvoboditev), za plezanje po drevesu, razpoznavanje molovskega ali durovskega načina med vejami, vejicami. To seveda ni urbana poezija v smislu fenomena mest, edino odprto okno je k naravi, družini, poeziji. Pesnik Jure Jakob pravi, da ima rad umirjeno, predano poezijo. Tu se poveže (kot z zgledom) s Kavafisom, ki vprežen v delo pozabi na vse drugo, da bi obnovil, vse obudil v življenje, čeprav dokazi sleherni dan govorijo, da je vse zaman. Kljub temu ostajajo zapisane besede, zapisan položaj človeka – pesnika v svetu.

Jakobova poezija ni sladkobna, stvarna je in občutena. Še več je teže v sencah, zamračena, somračna, demonična, saj ta temna sila prihaja iz ozadja, ne da bi jo pričakoval, iznenada, med vrsticami, med besedami se poraja, kot nekaj prastalnega, neustavljivega, vseporajajočega, hkrati je bolečina, travma spomina, v katerem režim vzame v last človekovo svobodo, njegovo mišljenje, njegovo občutenje sveta. "Kako dolg spomin ima to zlepljeno testo, kako močno se oprijema teme in teže?" V vsem tem na videz prostodušnem opisovanju dnevov v življenju pesnika je podoba ata prizor, ki ne gre iz glave, to so nizkotna, nesprejemljiva, primitivna dejanja, ki opominjajo vse čase, da se zlo pretihotapi med ljudi v neskončnih preoblekah, na tej ali oni strani. Kužnost je neusahljiva, in ta prizor, ta drobna in boleča sekvenca nekega izpostavljenega življenja spodbudi revolt v človeku, upor srca in razuma, kljubovanje zavojevalcem vseh barv. Hkrati pa, kot je mogoče razbrati iz zbirke Učitelj gluhih, učenec nemih, se kaže razsežnejši prostor svobode, usode, če hočete, človeka kot umrljivega bitja, ki mu ostaja bore malo utehe, morda zgolj otresanje samega sebe, čiščenje, nov krst v najčistejši vodi duha – v poeziji – ki je tu, na mizi, v naravi, ki je vsa pred nami, z oblaki, ki potujejo in so vedno drugačne oblike, v drugi svetlobi, osvetljavi.

In spet se vračamo na začetek k človeku samemu, ki smo ga srečali, da bi premislili o njem, ki ga poznamo čez in čez, a se nam vendarle vseskozi odmika in je potem vsaka misel, vsaka pesem nov poskus zaobjeti to krhko bitje v celoti – drobi se, nastajajo koščki pokrajine, delci dežja, sončeve pege. Vendar je pomembna ta pot, ki nima cilja. Pesnik pravi: "Vsi se trudimo, poskušamo, nastajamo ... Opisuj, ne nehaj. Ko duše rastejo, so žalostne ..."

Iz oddaje S knjižnega trga.