Pesniška zbirka Kaje Teržan Delta že v naslovu opominja na prehajanje rečnega toka, ki se začenja v svojem izviru in zaključuje v ustju pesniškega jezika. Temu lahko sledimo tudi na ravni pesmi, saj uvodno pesem Gora lahko razumemo kot začetne plesne korake oziroma izvir avtoričinega pesniškega jezika. Pomenljiv končni verz pesmi namreč priča o potopitvi v pesniško ustvarjanje:

“Nisem jaz napisala principov števne neskončnosti – poskušam samo / urediti svoje življenje”.

Vsaj na začetku knjige se pesmi kažejo še v lirsko bolj urejenih formah ter kronološko gledano pomenijo zgodnje ustvarjanje Kaje Teržan, a z vsako pesmijo postopno prehajajo v bolj dodelano avtorsko govorico, ko z razdaljo raste tudi dolžina pesmi, vse do končne rečne delte. Na oblikovni ravni se nam torej začetne pesmi predstavljajo kot lirski drobci, včasih dolgi zgolj nekaj vrstic, kakršni sta naslovna pesem Delta in pesem Fokus na zahajajočem soncu, šele postopno se preoblikujejo v daljše, bolj amorfne zgradbe, ki deloma prehajajo že v prozno obliko.

Tudi idejno se pesmi med seboj ločujejo in združujejo, pri tem pa velikokrat sledijo svoji oblikovni zasnovi. Krajše pesmi so namreč bolj lirske, meditativne narave, v daljših, bolj proznih pesmih pa Kaja Teržan združuje vsakdan in dialoškost, ki pogosto poteka znotraj lirskega subjekta. Pri tem se cepi in prepleta tudi položaj izjavljanja – čeprav je subjekt večinoma osredotočen v samem sebi, na položaju avtorskega izjavljanja, se pogled pri tem poskuša premikati iz notranjosti do zunanjega sveta in narobe.

Prav tako se pesmi premikajo iz individualnega do kolektivnega zornega kota, pri čemer Teržanova na trenutke presega močno tematsko navezavo na vsakdan in prevpraševanje osebne identifikacije, ki je v večini pesmi dokaj izrazita. V pesmih Stane, vratar in Vincent in Ivan tako spregovori skozi govor raznolikih person, pri čemer se ženskemu glasu primeša moški, prvoosebnemu pa tretjeosebni subjekt. V takšnih poskusih se govoru pogosto pridružuje sarkazem, na primer v verzu

"Podjetje je bilo zelo ekološko. / Vrečke za smeti smo uporabljali, dokler niso razpadle«

... ali pa družbeni angažma v pesmi Lahko, da se je začelo s prestolom v Aachnu:

»Gotovo zdaj že obstaja družbeno gibanje, / ki bo osmislilo moje početje in lahko se bom (še jaz) zavzela / za pravo stvar."

Kaja Teržan je tako poskrbela za dvig poetike od siceršnjih vsakdanjih prikazov življenja, vendar ob tem kljub raznolikosti v celotni zbirki večkrat zaide v shematičnost in vzorčnost. To je opaziti tudi v položaju subjekta, ki se v pesemskih položajih znajde v eksistencialnem krču, kakor je vidno v pesmi Smisel življenja:

"Tako dolgo že nisem konkretno zaspala, / da sem pozabila na občutek razvlečenih mišic, naoljenih / z mlečno peno obrobljenih sklepov in moja vranica / je kot plastična vrečka iz trgovine – obrabljena."

Subjektu tako ne prestane drugega, kot da se ves čas menjava in kakor delta pokrije veliko površino pesemske pokrajine, dokler se na koncu ne izlije v morje, a pri tem ostaja zvest zgolj svoji osredotočenosti nase.

Izkaže se, da se prostor prehajanja v pesniški zbirki, ki ga Kaja Teržan izrisuje s številnimi detajli, s premišljenim jezikom in pogosto plastičnimi podobami, izkazuje predvsem v zavestnem zrenju subjekta vase. Če si ob tem pomagamo s plesno metaforo, gre za subjektov ples s samim sabo in se v pesmi iz pogleda navzven osredotoča predvsem na graditev svojega prostora:

"Želim si, da mi ne bi bilo treba skrbeti / za svoj prostor. Ga vedno znova graditi, popravljati, / odstranjevati bakterije, razkuževati in omamljati / insekte, ki s svojo brenčečo naravo motijo mojo frekvenco."

Ujetost v spone avtorefleksije je opazna tudi na stavčni ravni, kjer so s tropičji zapisana mesta premora, v pesem pronica tišina in nastane čas za motrenje subjekta, na primer v zaključnih verzih pesmi Pajek:

"Ustvarjam manj poznane okoliščine, da lahko uživam v novih doživetjih – sebe."

Na ta način zbirka Delta ob uporabi drugih glasov, ki so sicer gradniki lirskega subjekta in se skupaj z njim razvijajo v rečnem toku, izgublja del širšega obzorja, a ne glede na to se zdi, da zavoljo iskrene obravnave subjekta vendarle pridobi pri svežini povedanega. To je toliko bolj razvidno ob zaključevanju pesniške zbirke, kjer se osredotočenost pesniškega subjekta z “jaza” polagoma lomi na množico glasov “mi” in se z zadnjimi verzi imenovanja » /…/ naslednika, / pardon – naslovnika«, v procesu graditve osebnosti v izlivu Delte obrne tudi na bralca. Pesniški prvenec Kaje Teržan, ki se vsaj arhitektonsko precej razlikuje od sočasnih mladih slovenskih pesnic in pesnikov, tako kljub pretirani zazrtosti vase lahko razumemo kot postopen razvoj, ki brez dvoma obljublja.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)