Po njem se premikamo ob izmenjavah oblikovne zasnove, od bolj lirsko do bolj narativno zasnovanih besedil, pri tem pa smo priča predvsem eksistencialni tematiki in bivanjskim vprašanjem. Slednje je vidno tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog (2018), ki v večinoma proznih pesmih poudarja samoizpraševanje subjekta na relaciji zunanjega in notranjega sveta, v odnosu opazovalke do lastne preteklosti oziroma identitete, pri tem pa prinaša aktualno družbeno problematiko, medosebne odnose ter preverjena, večna življenjska vprašanja.

Zelo podobno lahko razumemo nadaljevanje v tretji avtoričini knjigi, Nekoč bom imela čas. V primerjavi s prejšnjim ustvarjanjem Kaja Teržan v njej še nekoliko bolj zareže v svojega bralca oziroma se pred njim razgali. Tudi v tej zbirki ima veliko vlogo preteklost, a tokrat skorajda popolnoma zajame subjektov horizont in bolj izrazito prehaja iz otroštva kot formativnega obdobja človekove osebnosti, časa socializacije in (s)prejemanja norm in vzorcev, ki bodisi pozitivno bodisi negativno vplivajo na našo življenjsko pot. Pesnica pri tem prepotuje vse do najzgodnejših spominov, pri čemer bralci, opremljeni s avtobiografskimi podatki, prepoznamo mešanje fikcije in realnosti, saj lahko ob spominih iz peska prve pesmi povlečemo vzporednice s pesničinim odraščanjem na Švedskem, ki se ob izgubljenem času kot diptih zaokroža tudi v verzih besedila Materino telo in iz preteklosti ponuja sodobno in prihodnjo (samo)refleksijo. Menjavanje časovne perspektive in glediščne točke med otroškim in odraslim pogledom se krepi tudi v nadaljevanju, kjer avtorica izpostavlja osebnostno razdaljo in bližino, v ospredje pa prehajajo medsebojni odnosi. Ti so pogosto izraženi problematično, bodisi s kritiko zatohle družinske in družbene situacije bodisi skozi prizmo intime in ljubezenske naklonjenosti, ki večji del poteka prek ranjenja ali bolečine subjekta ali subjektinje. Slednje je razvidno ob hrepenenju po bližini, podanem skozi otroški pogled, ki zgolj išče zavetje, še bolj pa prek odrasle osebe, ki analizira dogajanje okoli sebe in v sebi. V precej tesnobnem pesniškem ozračju prikazuje družbeno vkalupljenost in determiniranost ter notranjo osebno ujetost in stisko.

Začetna besedila so naravnana na otroštvo in preteklost, nadaljevanje pa toliko bolj posega v sodobno stanje subjekta, njegovo brezizhodno razdvojenost in nemoč. Ob tem se, četudi morebiti na videz subtilno, krepi želja po imeti prostor zase. To je opaziti denimo v ciklu Bakterije, ki prinaša zatohlo ozračje družbenih omejitev in začrtanih družinskih vzorcev: "Včasih, v polsnu, še vedno slišim očeta, / ki kliče moje ime … da nekaj nisem storila, / ali da sem storila narobe. / Ker z očmi, /polnimi utopije, pač ne morem hoditi po svetu." Ti vzorci izraziteje nastopijo v nadaljevanju, ko telo postane "državna last", tam kjer stoji "krvavi križ" in kjer obstajamo zgolj v svoji otopelosti. Na plan pridejo žensko telo, vprašanje spola in odkrivanje pripadnosti in identitete, ki jih vselej spremljajo pritiski in zahteve okolja. Kaja Teržan z ironijo in sarkazmom slikovito izpostavlja različne družbene vloge, s čimer opozarja na položaj in odnos do ženske v sodobni družbi: "Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice - ..."

Iskanje lastnega prostora, kjer bi lahko skrila svoje golo telo in misli in bila brez spola, kot je to vidno v pesmi Bitka z dvigalom, zatorej poteka prek stremljenja k samosti, svobodi, ki jo je, kot je že značilno za avtoričino pisanje, pogosto najti v (samo)izgonu iz sveta, hkrati pa v bližini navidezne ali resnične smrti. Izpostavitvi boja na nož se ob domišljiji, asociacijah, številnih preobratih in prispodobah, ki prikazujejo obče sistemske in posameznikove osebne omejitve, na vsebinski ravni priključujejo motivi narave, zapuščene in preganjane živali in druga simbolika, kar v sicer ponavljajočih se temah ponuja nekoliko več raznovrstnosti. To je še toliko bolj dobrodošlo, saj tudi druga polovica zbirke gradi na izmenjavanju preteklosti in sedanjosti, lastne volje in ujetosti, hrepenenja in odtujenosti, pri tem pa se mantra razdvojenosti bolj vidno izraža z željo po pripadnosti ("Prosto uriniranje po telesu svoje ženske / je razumel kot vrhunec izkazovanja ljubezni. (…) Teknila mu je kri. Tudi menstrualna. (…) Obilne krvavitve v njegovi navzočnosti / naj bi potrjevale mojo pripadnost."), posredovano prek vzorcev ljubezni in nasilja, predanosti in izločenosti ter prepada subjektinje med dvema skrajnostma – notranjo retrospektivo in zunanjo resničnostjo. Hrepenenje po času, v katerem bi subjektinja srečala svojo samoto, porušila zunanji svet in se osvobodila njegovih spon, se zatorej, podobno kot v prejšnjih zbirkah, lahko odvije ali razreši le na bojišču telesa, saj odnos do telesa pomeni odnos do sveta in stik z njim, rešitev pa se ponuja prav v njunem neravnovesju, prostem padu v (samo)osamitev in v sebi lasten prostor v svetu, ki ga moramo še najti oziroma si ga izbojevati.

Lucidna introspekcija in (samo)analiza, ki črpa iz otroštva in sega v sedanjost in vprašanje prihodnjega, torej tudi v knjigi Nekoč bom imela čas prinaša avtoričine že preverjene teme. Čeprav jih odlikuje ostra in neposredna govorica, pa pesmi pri tem prepogosto zapadejo v ponavljajoča se tesnobna stanja, ki v notranjem uporu subjektinje, v njenem razosebljanju in razblinjanju, bolj kot ne obstanejo v pričakovanju razpleta. Zaključek, ki naj bi označeval želeno osvoboditev, ob koncu zbirke v hrepenečem izginjanju "v težko pričakovani nič" in razpadu vezivnega tkiva tako sicer odprto nakazuje morebitno novo rojstvo ali nov boj na ruševinah starega, a hkrati na poti preigravanja podobnih, če ne vedno istih tematik prav zavoljo predvidljivosti lahko tudi prazno izzveni.

Iz oddaje S knjižnega trga.