Od nedavnega lahko tudi v slovenščini beremo to skoraj 300 strani dolgo študijo ameriške avtorice Mabel Elsworth Todd, ki je v angleškem izvirniku The Thinking Body: A Study of the Balancing Forces of Dynamic Man izšla leta 1937. Knjiga je namenjena predvsem plesalcem, igralcem, športnikom, fizioterapevtom, študentom motorike in kineziologije, vendar tudi vsem, ki želijo delovati v skladu z anatomskimi danostmi.

Svojim učencem igre jo je priporočal tudi slavni učitelj Mihail Čehov, ki je bil eden od učencev legendarnega Konstantina Stanislavskega, zato so se po njenih metodah urili tudi Marilyn Monroe, Gregory Peck, Anthony Quinn, Clint Eastwood in drugi. Na plesnih šolah in akademijah pa je še danes del kurikuluma.

Pravzaprav gre za razširjeno učno gradivo, ki ga je Toddova leta 1929 pripravila za študente na Columbii in ga takrat naslovila The Balancing of Forces in Human Being (Uravnovešanje sil pri človeku). Knjiga je rezultat ugotovitev, ki temeljijo na primerjalnem preučevanju fizike, mehanike, anatomije in fiziologije ter do katerih je prišla skozi tridesetletno poučevanje ekonomije delovanja telesa.

Teza, ki jo zagovarja v knjigi Misleče telo, je, da ima osrednji del telesa pomembno vlogo pri nadziranju ravnovesja in premikanja. Ob izvajanju vaj, ki jih priporoča, telo laže deluje v skladu z načeli mehanskega ravnovesja. Njena metoda poučevanja telesnega ravnovesja in premikanja, ki je primerna za doseganje učinkovitejše gibalne mehanike in premikanja, je bila od svojega začetka neortodoksna in tudi skozi leta je pretežno ostala taka.

Holistična in interdisciplinarna študija
Avtorica k študiji pristopa holistično; fizično telo obravnava prek neločljive povezave fizioloških, senzoričnih, kulturnih, psiholoških in duhovnih komponent. Misleče telo velja za prvo interdisciplinarno študijo biomehanike gibanja, ki je podprla razvoj različnih metod, tehnik in pristopov na področju somatskih praks. K njeni sprejetosti je pripomoglo tudi dejstvo, da je bil začetek 20. stoletja precej vznemirljivo obdobje pionirjev zgodnjega sodobnega plesa, kot so Isadora Duncan, Mary Wigman, Ruth St. Denis ali Ted Shawn, in da je v tistem času nasploh vladala izredna ustvarjalnost na področju plesa, telesnih vaj in splošne telesne kulture.

Poznavanje anatomije in aktivna vizualizacija
Prvi del knjige prinaša dobro ponazorjene glavne anatomske strukture, mišice, vezi, kosti, mišične ovojnice, živce in notranje organe, ob teh pa fizikalne sile in dejavnike, ki vplivajo na telesne strukture med gibanjem. Drugi del pa uvaja praktično metodo izvajanja telesnih vaj skupaj z vizualizacijami. Predstavi torej temeljna načela uporabne anatomije in biomehanike gibanja, nadalje pa še informacije o strukturah v telesu in njihovem mehanskem delovanju, katerih poznavanje je nujno za rabo metode, s katero vplivamo na telesno stanje prek vaj aktivne vizualizacije.

Izhodišče za več sorodnih metod
Iz metode Toddove je izšla tudi ideokineza, ki jo je razvila njena nekdanja študentka Lulu E. Sweigard, pri čemer gre za to, da s pomočjo predstav in vtisov, ki zaobjemajo vse čute, povečujemo zaznavanje in občutenje telesa in gibanja, s čimer povečujemo tudi svojo moč, gibljivost in koordinacijo. Vendar sta si njuni metodi medsebojno precej podobni in sta kljub nekaterim razhajanjem podobni tudi nekaterim drugim, ki so se razvile pozneje (metoda Feldenkreis, Franklinova metoda, Aleksandrova tehnika). V ospredju vseh je pomembnost poznavanja funkcionalne anatomije v praksi, gre torej za razvoj zavedanja telesa in relativnega položaja njegovih delov ter prepoznavo iz nepravilnih položajev izhajajočega mišičnega naprezanja.

O samozavedanju telesa dvonožca
Oblika človeškega telesa in njegovih delov je bila skozi dolgi proces razvoja predmet precejšnjih sprememb. Čeprav so glavne lastnosti mehanizma seveda določene, lahko posameznik udejanja spremembe prek treninga in spreminjanja navad. Navade so lahko biološko pogojene, odvisne od pripadnosti določeni kulturi, vendar so tudi individualne in z vzpostavljanjem ravnovesja lahko posameznik varčuje z energijo živčnega sistema.

Telo samo podpira svojo težo in hodi v pokončnem položaju, zato je pri njegovi mehaniki pomembno, kako se odziva na sili težnosti in vztrajnosti. Zavedanje lastnega gibanja, položaja ali teže se vrši znotraj telesa in ne prihaja iz zunanjega sveta, vendar pa pridemo s čutili do nekakšnih "vodičev" skozi okolje. Na primarne sile fizičnega sveta se telo torej odziva s pomočjo živčnega sistema, ki mu pravimo proprioceptivni oziroma samozavedajoči, ta pa sodeluje z eksteroreceptivnimi mehanizmi, ki nam pomagajo zaznavati zunanji svet. Ravno samozavedajoči sistem je najbolj zaslužen "za ustvarjanje vtisa, da je posameznik organizirana celota, še posebej med premikanjem".

Človekovo telo kot integralni del njegove biti
Premikanje, predvsem pa usmerjanje delov telesa spada v domeno zavestne izbire. Natančnost in hitrost giba določamo prav s samozavedajočim sistemom. "Dražljaji iz okolja in dražljaji zaradi razmišljanja se medsebojno uskladijo in izrazijo v obliki premikanja telesa ali njegovih delov." Da je to mogoče, se je skozi razvoj morala vzpostaviti nevrološka osnova za povezovanje dražljajev iz zunanjega sveta in usklajevanje ustreznih odzivov telesnih struktur.

Velja, da je človekovo telo temeljni vložek njegove identitete, njena osnova in izhodišče, zato je tudi identiteta spremenljiva s spremenljivostjo telesa. In prav občutenje lastnega telesa je poglavitni vidik človekovega samozavedanja. Izvajanje metode Mabel E. Todd, predstavljene v tej knjigi, pa naj bi bralcu omogočilo intenzivneje doživeti svoje telo kot integralni del njegove biti.