Nam veliki roman res lahko spremeni življenje? Ni nujno, lahko pa nam ponudi globlji vpogled v skrivnosti življenja: ljubezni, družbe, umetnosti in celo tako iskanega smisla našega obstoja. Prek pisateljevega pogleda jih vidimo v drugačni luči in jih morda (zares morda) začnemo bolj ceniti ali pa začnemo tistim, ki si ne zaslužijo, da bi nam oteževali življenje, pripisovati manj pomena.

Alain de Botton v svojem nenavadnem, nikakor pa ne trivialnem "priročniku za samopomoč" z izvlečki iz Proustovih pisem, esejev in literarnih stvaritev in anekdot duhovito in inteligentno naslika portret ekscentričnega, a zelo sočutnega pisatelja, v okviru katerega razmišlja o moči literature in kako pomembno lahko ta vpliva na naše življenje. Proustovo Iskanje izgubljenega časa (skoraj) neobvladljivih razsežnosti se izkaže za neprecenljiv vir modrosti in tudi šal na račun bledičnega hipohondra in razvajenega salonskega leva Marcela Prousta, ki je znal videti pomembno v navadnem.

V prvem poglavju z naslovom Kako že danes ljubiti življenje nas de Botton z anekdoto o Proustovem odgovoru na vprašanje, kako bi preživel zadnje ure življenja, opomni, da je vsak dan lahko zadnji in da je treba življenje uživati že za trenutek, ne le takrat, ko nad nami visi grožnja skorajšnje smrti. (Pravzaprav ugotavlja, da je tudi Proustovo Iskanje izgubljenega časa nekakšen priročnik za samopomoč, kar bo morda ujezilo zagrizene "proustoljubce"). Poglavje Kako brati pa najbolje povzame citat: "Proustu bomo zares izkazali spoštovanje, če bomo gledali svoj svet skozi njegove oči, ne pa njegovega sveta skozi svoje oči." V poglavju Kako si vzeti čas se avtor vrne k uživanju življenja, saj se sicer lahko odvrti mimo nas, ne da bi opazili mnoge čudovite podrobnosti.

Eno najbolj duhovitih pa je poglavje Kako uspešno trpeti. Kaj bi sploh počeli ljudje, če ne bi večino časa tako neizmerno trpeli? A ne skrbite! "Številnih globokoumnih pričevanj o tem, kaj pomeni biti živ, nam niso zapustili zadovoljni in sijoči," piše de Botton. In nihče o trpljenju ni vedel več od bolehnega in občutljivega Prousta, ki je bil pravi mojster trpljenja! A v njegovem briljantnem romanu kljub temu ni čutiti njegovih astmatičnih napadov in nesreče v ljubezni, pa tudi razkošnemu pariškemu življenju se (dobesedno) do samega konca svojega življenja ni odpovedoval; zanj je bila usodna gripa, ki se je razvila po neki večerni zabavi.

O sposobnosti opisovanja sveta okrog sebe de Botton spregovori v poglavju Kako izraziti čustva, o opažanju in zaznavanju sveta okrog sebe pa v Kako odpreti oči – tu pridejo na vrsto znamenite magdalenice. Vmes se v poglavju Kako biti dober prijatelj ustavi še na zapletenem minskem polju prijateljstva in se sprašuje, kaj sploh pomeni prijateljstvo. Ali sta besedi dober in prijatelj sploh združljivi? O ljubezenski (ne)sreči v poglavju Kako biti srečen v ljubezni de Botton išče recepte v vznemirljivosti in odsotnosti dolgčasa, da tako tega priročnika kot Prousta in tudi literature na splošno ne gre jemati preveč resno, pa dokazuje v zadnjem poglavju Kako ne jemati knjig preveč resno in sklene: "Celo najboljše knjige si zaslužijo, da jih damo iz rok."

Je tudi Iskanje izgubljenega časa pravzaprav priročnik za samopomoč? Kot piše de Botton, je imela Proustova družina smisel za samopomoč, še preden je samopomoč obstajala. Marcel Proust je prav tako kot njegov oče, zdravnik, ki ga je zelo skrbelo dobro počutje soljudi, zavit v kožuh in štiri odeje kar iz svoje ljubljene postelje pomagal bralcem pri doseganju duhovnega zdravja. Delo Alaina de Bottona nam sporoča, da Iskanje izgubljenega časa kot vsa velika literarna dela ni le sredstvo za doseganje akademskih zaslug ali estetskih višav, ampak je tudi dobro zdravilo.

Lahko nam pomaga odpraviti naše težave, a le če imamo radi življenje, literaturo beremo na pravi način, si zanjo in za življenje vzamemo čas, mojstrsko trpimo, se trudimo biti dobri prijatelji, z odprtimi očmi opazujemo svet okrog sebe, ljubimo in smo ljubljeni, vsega skupaj pa ne jemljemo preveč resno. Prigode in zanimivi, včasih skoraj neverjetni podatki iz življenja Marcela Prousta odstirajo mistično tančico z obraza pisatelja, ki je bil kljub svoji genialnosti prej mamin sinko kot stereotipni literarni romantik in je na veliko "proustial".

Angleški filozof in pisatelj Alain de Botton se je rodil leta 1969 v Zürichu v Švici. Na univerzi v Cambridgeu je diplomiral iz zgodovine in filozofije, na londonskem Kraljevem kolidžu pa magistriral iz filozofije. Doktorskega študija filozofije na Harvardu (še) ni končal, ker se je raje posvetil pisanju. Poleg "Prousta" sta v slovenščini izšli tudi njegovi deli Utehe filozofije in Umetnost potovanja.

Alenka Klun