Lucija Romero, pisateljica otroških knjig, in njen mož – poročena sta eno leto, a skupaj že deset let, se predzadnji dan leta odpravita na Dunaj, kjer bi rada dočakala novo leto. Le nekaj minut pred odhodom na letalo gre Ramon na madridskem letališču Barajas na stranišče, od tam pa se ne vrne nikoli.

Letalo poleti brez njiju, Lucija pa obupano išče Ramona. Obrne se na policijo, a čuti, da bo morala Ramona najti sama. Kmalu ji pomoč prijazno ponudi sosed Feliks Roble in skupaj dočakata pomemben klic. Vse kaže, da so Ramona ugrabili in zanj zahtevajo visoko odkupnino. In Ramon, državni uslužbenec na ministrstvu, denar ima. Med bolj ali manj uspešnimi poskusi predaje odkupnine se Luciji in Feliksu pridruži še sosed Adrian, mladenič, ki živi v enem od podstrešnih stanovanj.

Trojica postane skorajda nerazdružljiva in skupaj rešuje primer Ramonovega izginotja. In Lucija se zave, kako malo ve o svojem možu. Kdo je sploh Ramon, kje je dobil tako veliko denarja, kaj je počel z mobilnim telefonom, ki ga najdejo skritega v konici njegovega škornja, kdo so sploh Ramonovi ugrabitelji?

Klasični kriminalni zaplet na začetku romana pa je le okvir, s katerim Monterova ukani bralca, ki strani prebira vedno hitreje, a ne zato, da bi izvedel, kaj se je v resnici zgodilo z Ramonom, ampak zato, ker se velikokrat zazdi, da pisateljica piše tudi o nas. Z vsako prebrano stranjo tako občutek, da v roki ne držimo kriminalke, raste.

Lucija Romero, ki ima nekaj čez štirideset let in je pred tremi leti v prometni nesreči izgubila mnogo več kot le svoje zobe, tudi zaradi osemdesetletnega Feliksa in "rosno mladega" Adriana, ki ima le polovico Lucijinih let, pade v nekakšno zgodnjo krizo srednjih let. Čuti, da njena zgodba ni takšna, kot je upala v mladosti. Z Ramonom nista bila srečna, njeno telo ni več takšno, kot je bilo pred dvajsetimi leti, in na ulici jo zamenjujejo s Francisco Odon, uspešnejšo pisateljico otroških knjig – njen junak je Raček Račko, Lucijina junakinja pa je lepa kokoška Belinda, ki pa ji že dolgo več ne nosi zlatih jajc. To je le nekaj dejstev, ki Luciji rojijo po glavi, in med reševanjem uganke o Ramonu veliko razmišlja o življenju – smrti, staranju, ljubezni, strasteh, izgubah, mladostnih sanjah, družini, materi in očetu ... Poskuse odgovorov na Lucijina življenjska vprašanja Monterova, ki se v romanu pojavi tudi sama, vedno "zapakira" z veliko mero humorja, a kljub temu občutek minevanja in izgubljanja ne izgine.

Zgodbo v zgodbi pa Luciji in Adrianu pripoveduje "srečko" Feliks, ki je bil anarhist že kot otrok. S starejšim bratom Victorjem sta ostala siroti in se, sledeč Victorjevemu političnemu udejstvovanju, z resničnim likom iz španske zgodovine, Buenaventuro Durrutijem, odpravila v Latinsko Ameriko, kjer je mladi Feliks "ropal banke in nastavljal bombe". Zato so ga kmalu poslali nazaj v Španijo. Bil je tudi bikoborec, a ves čas predvsem anarhist, ki pa mu je življenje spremenila nesrečna ljubezen. Tako kot Kanibalu, Lucijinemu očetu, ki je bil nekoč slaven igralec, zato jo veliko ljudi pozna samo kot Kanibalovo hčer. In prav Feliksova zgodba Luciji pomaga razumeti, kaj se je zgodilo njenim staršem. Življenje je polno čudnih naključij, bi verjetno rekel Adrian.

Primer "Ramon" Lucija, Adrian in Feliks rešijo. Lucija medtem še enkrat doživi mladostno strast in se na koncu romana, ko je našla že veliko odgovorov, na svoj način poskuša sprijazniti z minevanjem in izgubami. Adrian in Feliks odideta iz Madrida, Lucija in Kuža Pujsa, psička »Feliksovih let«, pa uživata odsotnost tistega, ki je tako skrivnostno izginil na letališkem stranišču.

"Kriminalni" roman Rose Montero, zanj je dobila špansko literarno nagrado Premier Premio Primavera de Narrativa, združuje kriminalko, pogled za zgodovino Španije 20. stoletja in predvsem duhovito razmišljanje "naglas" o razumevanju sveta in soljudi ter stvareh, ki skoraj zagotovo nekoč začnejo mučiti posameznika. In če ste med tistimi, ki se izogibajo branju uspešnic, pri Kanibalovi hčeri naredite izjemo.

Rosa Montero je ena najbolj branih in v tuje jezike prevajanih španskih pisateljic. Novinarka, ki že od leta 1976 piše za španski časopis El Pais, je prav tako kot Lucija Romero napisala nekaj knjig za otroke, poleg tega piše romane in zgodbe, izšlo pa je že več "zbranih del", v katerih so združene njene novinarske mojstrovine. Po romanu Kanibalova hči so posneli tudi film z istim naslovom – v čevlje Lucije je stopila Cecilia Roth, a film, ki ga opisujejo kot triler, komedijo in romantično dramo, velikanskega uspeha knjige ni ponovil.