Pa vendar: šest knjig v treh letih na skupaj 3600 straneh brezkompromisne avtobiografske izpovedi, dvajset natipkanih strani na dan, ogorčeni sorodniki in prijatelji, grožnje s tožbami, šokantna iskrenost in literarni hedonizem v tradicionalno zadržani kulturi, vse to je spremljajoča prtljaga Mojega boja, ki smo ga s prevodom prvega zvezka dočakali tudi v Sloveniji.

Kaj je resnično in kaj mit, je pravzaprav nepomembno, pred nami je knjiga, ki se začne – kot je dejal že Miljenko Jergović - s čudovitimi besedami: "Srce živi preprosto. Utripa, dokler gre, potem se ustavi." Potem Knausgaard na naslednjih 520 straneh opiše fragmente svojega otroštva in odraščanja, prvih ljubezni in alkoholnih omam, predvsem pa odnos z očetom in občutke ob njegovi smrti. Mati je v prvi knjigi skorajda odsotna, kar Knausgaard kompenzira s predstavitvijo sorodnikov, "krušnih staršev" po sili razmer, pri katerih je preživel več časa kot pri očetu ali mami. Nelinearna pripoved preskakuje med formativnim obdobjem in milenijem, ko je bil Karl Ove že poročen, pisal romane in izvedel novico o očetovi smrti, toda ko človek bere tekst prvega zvezka, se mu struktura romana zamegli oziroma zazdi nepomembna; celo občasno metaforični jezik in hipna življenjska razmišljanja ("hipno" pri njem pomeni pet strani) se zazdijo neavtentična.

Knjiga te posrka postopoma, po prvi tretjini se v nekem trenutku vprašaš, v čem je posebnost tega "spominskega romana", zakaj so Norvežani in za njimi polovica sveta ponoreli za Knausgaardom, ki navdihnjeno, a brez posebnosti opisuje puberteto, odnos do glasbe in umetnosti, mešanje spolnosti in politike (tako seventies!). Potem pa umre oče in začne se mučna, pikolovska, neolepšana razgradnja njunih nikoli razčiščenih odnosov, ki zavzema celo drugo polovico knjige. Razburjenje sorodstva (in zadržanih Norvežanov) je v tem kontekstu razumljivo, Knausgaard je plastičen kot baročni umetnik:

"Oče mrtev, jaz pa mislim na njegov denar. Pa kaj?"

"Očka je dobil, kar si je zaslužil, sama sreča, da je umrl, vse, kar v meni govori drugače, je čista laž."

"Z bratom sva si bila kljub nesporazumom vedno blizu, tudi zato, ker sva imela istega sovražnika, se pravi očka."

Metaforika ni ravno Knausgaardov forte, najbolj prepričljiv je, ko se izogiba literarnim konvencijam in ob uporabi vsakdanjega jezika opisuje na videz trivialne dogodke; "dramatizacija" tihotapljenja alkohola na novoletno zabavo pri njem obsega dvajset strani. Kar pa ni nič v primerjavi z mamutskim opisom mukotrpnega čiščenja babičine hiše, v kateri so našli očetovo truplo, maratonsko, teden dni trajajočo čistilno akcijo (dobesedno in simbolno), ki jo Knausgaard na približno stotih straneh popiše tako minuciozno, da bralec dobesedno voha smrad fekalij, starih oblek in zaprašenih omar, umazanijo vsake fuge na kopalničnih ploščicah.

Knausgaard je neskončno fascinanten v religioznem vztrajanju pri detajlu, poveličevanju nepomembnosti in banalnosti; nekaj perverznega je v njegovem slikovitem prikazovanju običajnih problemov, pa tudi nekaj neskončno privlačnega. Kdo bi sicer zdržal npr. osupljivo spisano čistilno tlako, ki se konča z enim najbolj elokventnih (in metaforičnih!) opisov smrti? V tem smislu je Moj boj najžlahtnejši literarni približek Jeanne Dielman (1975), eksperimentalni klasiki Chantal Akerman, ki v podobno širokopotezni maniri popisuje neizraziti, monotoni, ponavljajoči se vsakdan bruseljske gospodinje. Nestrpno čakamo drugo knjigo.

Simon Popek