Razgalja ga z lastno zmožnostjo jezika, z distanciranim luščenjem videza, objektivizacijo predmeta opazovanja. Pesnica v ničemer ni nagnjena k pretiravanju, kopičenju besed, ne prepusti se slasti ubesedovanja, ampak z natančnostjo in pesniško lucidnostjo opisuje stanje sveta. Že v prvi pesmi Razumeti razdaljo zapiše:

Saj pride prav - / razumeti razdaljo. / V pasu vsakodnevnega, / kjer določene plasti razumevanja, / četudi lepe in pomembne/ odpadejo / ... /
v pasu, kjer se govori, poljublja in posluje, / v pasu interesov, / med človeškimi stvarmi, / pod vladavino prizadevanj, / smrti, družinskih sporov / in neuskladljivih političnih odločitev, / sredi nežne brezobzirnosti / organskega sveta in tržnega gospodarstva - / pride prav.

Popis stvarnosti pa bi ostal skopo, omejeno naštevanje, če pesnica v ta sklad plastenja ne bi zarezala s poglobitvijo dvojnega spoznanja: vsaki rani se natančno odmeri, kako globoka sme biti in koliko je človek vpleten v takšno razmerje. V trditvi, kako pade sonce za kuliso Toskane in se pri tem učiti obvladovati svet, prav tako pa izpolniti nemogoče zahteve literature, da bi se učili preživeti, je moto celotne pesniške zbirke Katje Perat.

Vendar pa se pri branju razkriva tudi temeljna plat bivajočega človeka, zakrita sicer z uglajenim obličjem, ki pa v odsevu vitrine pokaže na oprezno, čuječno divjo žival, saj ni ničesar, kar bi strah zadržalo na varni, trajni razdalji. Popoln in zmagovit vstop v svet ni mogoč, prav tako pa si ni mogoče podrediti njegove vseprisotnosti. Živalski čuti na eni strani in na drugi strani védenje, da ljudje sekamo glave in lomimo ude, pri razsodnem človeku povzroči bojazen, nezaupanje, zato vedno stopi v temen, neprehoden gozd. Nemočen je človek v rokah usode, zapiše v pesmi Mojstrovina.

K tem spoznanjem dodaja v pesmi Oženje pokrajine še eno pesniško razsežnost, ki pa je vsak dan nekoliko ožja. Življenjski prostor se krči, zato je nujno, da človek kopiči poletja, to pa ne obljublja brezskrbnosti, ampak vsakič znova pozorno opazovanje, razumevanje, kako nastane zlo, pa tudi pretiravanje razkazujočega se sveta, v katerem je treba vsakič znova zelo natančno povedati nekaj o pokrajini. Pesnica piše o tem, kar bomo nazadnje izgubili, ker "z arogantno, neodpravljivo gesto pozivamo majhne stvari, naj služijo v svoji priročnosti".

Razmišljajoča poezija si ne dela utvar, da je več od tega, kar v resnici je: zmožnost upesnjevanja različnih interesov, pogledov, absurda sveta, razklanosti človeka med svet in lastne strahove. A kljub temu ob v vseh spodletelih poskusih pogumno vedno znova popravlja napačne korake in prepoznava laži, monopole, lepa pročelja z nelepo notranjostjo, na skrajnem robu utrujenosti, kjer se plačuje davek na dodano vrednost s svojo lastno vrednostjo živega, pesniško občutljivega človeka.

Svet razpada pod težo slehernih odločitev, a ne zaradi neznosnosti, ampak zato, ker je to neizogibno, saj je trdno in zanesljivo samo tisto, kar je v napoto: smrt, uničenje, davkarija. In sredi te neizogibnosti je dom, ki sili pesem groze, da se spremeni v pesem ljubezni, prhek, a kljub vsemu zlahka dostopen v snu, kjer se zdi, da pesnica nabira nove moči. V pesmi Povabilo na ples lakonično zapiše:

»Nikar ne obupajte, / samo ne računajte name,« /.../
»Vsaka umetnina zmore, / kolikor zmore umetnik ... Lepo je in otožno.«

Iz otožnosti porojena pesem ne meri na veličastje in odrešenje, v navadnosti kretnje dekleta, ki nekoga prime za roko, da bi z njim zaplesala. Pesnica poišče človekovo zadovoljstvo in trenutek sreče, kjer je vse drugo popolnoma odveč.

Poezija Katje Perat v zbirki Davek na dodano vrednost je grenka, saj razkriva vso človekovo nemoč in ujetost v kolesje neizmernega sveta, v družbo, sistem, zakone, ki jih družba postavlja med nas in strah pred smrtjo. Pesnica se oddalji od slepil, vse se drobi, razpada pred našimi očmi, celo mrak zlagoma golta zidove. Neba ni, nebo je prazno, ne odgovarja nam, ko nanj naslavljamo svoja krčevita, zmedena vprašanja. Ni več avtoritete, ki bi nas vodila mimo pasti sveta, ki bi nas odrešila teže odločitev. Z neskončnim zapeljevanjem in nepomembno bleščavostjo nas osvaja, si nas lasti in terorizira. Z neštetimi manipulativnimi prepričevanji, z mitologijo in navidezno pomembnostjo nas obklada, z neštetimi anketami, merjenjem javnega mnenja nas sili, da bi sodelovali, nazadnje pa nas k sodelovanju prisili edino merilo, ki ga pozna: davek in smrt.

Sugestiven ritem te poezije je v njenem prikritem obrazcu delovanja sveta, po drugi strani gre za estetsko prepričljivost približevanja stvarnosti, ne da bi potvorila poetično doživetje pesmi, resničnost in hkrati krhkost človeškega bitja.

Vsekakor je pesniška zbirka Katje Perat Davek na dodano vrednost tiste vrste izrekanje, ki s svojo svežino, nepotvorjenostjo, stvarnostjo pristopa, z močjo lastne negotovosti, predvsem pa z obračanjem k navadnosti besede prinaša nov, pristen in nepopustljiv veter v slovensko poezijo, saj razkriva dejstva sveta kot taka in si ne izmišlja navideznih svetov, očaranih nad lastnim gospodovanjem.
 
Katja Perat
NEŽNOST

Pomiritev
s svetom, razmajanim od negotovosti,
se vedno približuje v enaki podobi:

da nekdo pazi –
ne nujno name,
gotovo pa na nekaj,
kar si delijo vse občutljive stvari;
(nekatera priznanja,
premiki na nekaterih obrazih,
somrak, ki preči goro)
lepo,
ki ga je nemogoče ponižati v pripombo –

da nekdo s svojo nežnostjo
čuva resničnost.

Marko Elsner Grošelj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).