Romaneskni prvenec Glas noči je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz obdobja študija filozofije na filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani.

V zbirki s pomenljivim naslovom Zgodbe nekega slabiča se že prva zgodba Sladoledarjevo poročilo vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusevem romanu Tujec – začne se s skoraj enakimi stavki: "Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni." Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb Divji pesnik in Kirurginja sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: "Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave."

Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče "sladoled", divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe Angeli nad Atosom išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom 1943 se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: "Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: 'Slabiča.' Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo."

Naslov knjige Zgodbe nekega slabiča tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe Trolovo pismo politikom ogorčeno zapiše: "Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!"

Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi 20 4 9, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi.

Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke Zgodbe nekega slabiča mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu Glas noči je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba 1943 je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, Trolovo pismo politikom je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba 20 4 9 pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe Angeli nad Atosom, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi z vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenskim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom V kazenski koloniji začne z besedami: "Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode."

Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …

Iz oddaje S knjižnega trga.