Prvenec italijanskega pisca z oznako »bestseller« za svojimi platnicami plete mafijsko zgodbo, segajočo vse od Amerike do Sicilije, vmes pa se prav po mafijskih manirah spopada s spletkami, umori in podobnimi brutalnostmi. Foto: Učila
Prvenec italijanskega pisca z oznako »bestseller« za svojimi platnicami plete mafijsko zgodbo, segajočo vse od Amerike do Sicilije, vmes pa se prav po mafijskih manirah spopada s spletkami, umori in podobnimi brutalnostmi. Foto: Učila

Knjiga z oznako »bestseller« v potencialnem bralcu vzbuja pričakovanja, hkrati pa ga tudi odbija. Prodajne uspešnice imajo po navadi pridih »šund romanov«, a vendar vedno znova upamo, da se prav za temi »dobroprodajanimi« platnicami skriva nekaj nešundovskega.

Prvenec italijanskega pisca z oznako »bestseller« za svojimi platnicami plete mafijsko zgodbo, segajočo vse od Amerike do Sicilije, vmes pa se prav po mafijskih manirah spopada s spletkami, umori in podobnimi brutalnostmi. Lou Scoirtino je vnuk ameriškega mafijskega vodje, ki se, potem ko v njegovem filmskem podjetju odjekne bomba, znajde na Siciliji, kjer vlada boj med vladajočimi mafijskimi družinami.

Zdi se kar vzpodbudno, četudi smo danes vajeni tovrstnih filmskih izdelkov. No, pa se ob odprtju knjige izkaže, da je zgodba sila nepovezana, kar sicer niti ni pomanjkljivost, dokler se ta nepovezanost združi v neko celoto. Vendar roman Kdo je tu Lou Sciortino prav tega ne zmore, kar pomeni, da je končni bralni rezultat le vprašanje, čemu je bilo vse to potrebno. Kajti brutalnost in marginalnost, ki se ju loteva pisatelj skozi prizmo tajnih kriminalnih organizacij, puščata bralca tako hladnega, da bi si a raje ogledal Botra ali pa Sopranove.

Resnobnost mafije Francisa Coppole v Capellanijevem romanu splahni v lastno parodijo, ki se ne pribiliža Sopranovim. Morda je pisatelj z obscenimi, nizkotnimi in vulgarnimi besedami ter dogodki skušal ustvariti vtis nečesa temačno podtalnega, z željo po parodiji. Uspela mu je le pretirana vulgarnost, v slovenskem prevodu okrepljena z neprevedenimi italijanskimi kletvicami in verjetno narečnimi besedami.

Celotno branje je zato polno nejasnosti - kar je sicer lahko posledica izvirnika samega, ali pa prevoda. Slogovno nedodelanost, nerazvitost romanesknih oseb, pretirana vulgarnost, mačizem in kar je še podobnega so glavne prvine (»odlike«) tega dela. Roman je tako še en izmed množice »bestsellerjev«, ki nam na svoje naslovno vprašanje ne odgovarjajo. Morda pa bi le bil dobra filmska podlaga.

Lejla Švabić