Zgodovinski spomin zna biti še kako parcialen, saj Evropo od maja 1945 dalje največkrat doživljamo kot čas zmagoslavja, obdobje upanja, renesanse in obnove; podobe, ki jih prikazujejo dokumentarni filmi, prikazujejo objemajoče se množice, sožitje med vojaki, civilisti in političnimi liderji, ampak kot je rad poudarjal že Živojin Pavlović, znameniti jugoslovanski pisec, dramatik in režiser, je bil čas med koncem vojne in informbirojem konec štiridesetih let najbolj razburljivo obdobje zgodovine 20. stoletja.

Keith Lowe se z njim ne bi mogel bolj strinjati, njegova poglobljena in natančno artikulirana študija ne prikaže le vseh zablod in skrajnosti povojnega nasilja, velja tudi za prvo knjižno delo, ki združi podobo celotne povojne Evrope. Do zdaj so zgodovinske študije po večini pisale o stanju stvari v Zahodni Evropi, Podivjana celina pa tudi po zaslugi deloma odprtih socialističnih arhivov govori o Evropi, ki po vojni v mnogih predelih ni krenila proti preporodu in moralnemu očiščenju, temveč v še večje nasilje in kaos; ne zgolj zaradi premikajočih se meja, še bolj zaradi etničnih konfliktov, ki so zanetili nove spopade in državljanske vojne.

Preračunljivost zaveznikov ob povojni razdelitvi kontinenta je bila samo eden izmed dejavnikov porajajočega se kaosa, še večkrat pa stare zamere sosedskih narodov, ki so se v primeru Ukrajine in Poljske po vojni zapletli v spiralo neskončnega maščevalnega nasilja. In če je bila grška državljanska vojna ilustrativen primer zavezniškega vmešavanja, je bil jugoslovanski položaj nazoren primer obračunavanja, v katerem zavezniki niso imeli nobene besede. Več milijonov mrtvih in še nekajkrat toliko razseljenih ljudi po vojni je brez dvoma tragičen podatek, vendar Lowe kot enako tragično prepozna izginulo evropsko večkulturnost.

Predvsem v vzhodni Evropi se je tradicionalni delež narodnih manjšin zaradi povojnega nasilnega preseljevanja zmanjšal za več kot polovico. Povedano drugače, vojna vihra je pometla s talilnimi lonci starega imperializma, vzhod Evrope se je – tudi zaradi zavezniških interesnih sfer in posamičnih odločitev, ko so namesto meja množično premikali narode - etnično popolnoma očistil, kar je bil, ironično, tudi cilj nacističnega stroja.

V tem kontekstu Lowe kot tri najbolj krvava žarišča prepozna mejno območje med Poljsko in Ukrajino, Grčijo ter Jugoslavijo, ki jo avtor nasploh šteje za edinstven primer povojnega nasilnega divjanja, saj so v njej združene vse tematike, ki jih obravnava v knjigi: maščevanje in etnično čiščenje, revolucionarno gibanje in odpor, državljansko in razredno vojno, politično motivirano nasilje itd. Prav maščevanje, etnično čiščenje in državljanska vojna predstavljajo tri ključna poglavja knjige, s katero skuša Lowe doseči nemogoče, opisati kaos, ki se je v Evropi od leta 1944 dalje krepil z osvobajanjem teritorijev in se v grobem končal konec štiridesetih let.

Predvsem pa Podivjana celina z odliko opravi z zakrknjenim dojemanjem druge svetovne vojne, po katerem je šlo izključno za boj proti nacističnemu zlu. V tej točki je Lowe neizprosen in nedvoumen: druga svetovna vojna je bila na evropskih tleh v enaki meri prizorišče neštetih območnih vojn, poligon za reševanje bodisi notranjih bodisi sosedskih konfliktov, od Francije in Italije do Romunije in Grčije, da vzhodne Evrope ne omenjamo. Gre za še vedno kontroverzno stališče, saj priznanje teh območnih vojn nima posledic le za zgodovinarje, marveč za širše občestvo. Tega se še preveč dobro zavedamo tudi v našem okolju.

Simon Popek