Afganistan, 1952. Oče pelje svoja otroka na dolgo pot. Večer pred odhodom jima pove zgodbo o kmetu, ki mu najljubšega sina odpelje džin, domnevno zloben velikan, a pozneje se izkaže, da je sin še živ in je v velikanovem dvorcu veliko srečnejši, kot bi bil v revni domači vasi. Zgodbo jima pove z razlogom: Abdulah in Pari, bratec in sestrica, ki sta nenavadno navezana drug na drugega, se bosta morala ločiti, saj Pari želi posvojiti bogata družina. Ko triletna deklica ostane odrezana od svoje družine za zidovi velike hiše v Kabulu, bralec nestrpno pričakuje, kako se bo pripoved odpletla do njunega ponovnega snidenja. A čaka ga preizkus potrpežljivosti.

Iz zgodbe v zgodbo
Naslednja poglavja namreč prinašajo zgodbo za zgodbo, ki se druga na drugo navezujejo po principu Tisoč in ene noči in drsijo iz kraja v kraj, iz desetletja v desetletje proti sodobnosti. V njih nastopajo mačeha obeh otrok in njena dvojčica; stric Nabi, šofer pri družini, kamor pride Pari, in njegov delodajalec Sulejman; Parina nova "mama" in pozneje njena družina; bratranca iz sosednje ulice, ki se po letih življenja v Ameriki vrneta v Kabul; grški zdravnik in človekoljubni delavec, ki pride v Nabijevo hišo; vojni gospodar, ki se polasti posesti družine z začetka knjige. Prehude zastranitve? Odgovor na to je stvar okusa, a dejstvo je, da tok pripovedi ponekod razvodeni. Kakor koli že, šele po omenjenem mozaiku prepleta različnih usod v teku druge polovice 20. stoletja se brat in sestra spet srečata, a v precej drugačnih okoliščinah, kot bi pričakovali.

Vojna v drugem planu
Če je Hosseinijeva prva uspešnica Tek za zmajem (2003) osredotočena na odnos oče-sin in druga, Tisoč veličastnih sonc (2007) na odnos mati-hči, bi lahko rekli, da v zadnji prevladuje tematika sorojencev. In, kakor v prvih dveh knjigah, sladkosti in pasti družinskih vezi nasploh. Zgodba (več kot le malo razširjene) družine in soseske pa je prikazana na ozadju zgodbe dežele, ki v desetletjih po začetku romana drsi iz ene vojne v drugo. Vojna je v knjigi postavljena v drugi plan, a je vendarle prisotna dovolj očitno, da služi kot tih opomin, koliko nasilja je v državi v zadnjih desetletjih povzročilo tako vmešavanje velesil kot tudi notranji spopadi Afganistancev, ki so žal, po besedah enega izmed junakov, tudi "sami sebi najhujši sovražniki".

Afganistan, kot je nekoč bil
A naj se sliši še tako paradoksno, Hosseinijeva trilogija, vključno z zadnjim delom, krvavim vojnim podrobnostim navkljub zahodnega bralca opozori, da je Afganistan mnogo, mnogo več kot le "kraj, kjer je vojna". Temveč je (bil), kdo bi verjel, povsem običajna država, v kateri (je) obstaja(lo) povsem običajno vsakadnje življenje, prav takšno, kot ga poznamo mi. In preveč preprosto bi bilo reči, da Hosseini pokaže le, kako so vojne, Sovjeti, talibi ali Američani vse to pokvarili; pokaže predvsem, kako se ljudje po vsej deželi trudijo, da bi vojni navkljub ohranili dostojanstvo in celo razloge za veselje.

Knjiga je torej obvezno branje za vse tiste, ki želijo za splošno oznako "propadle države" priti na okus za pisano in večplastno resničnost dežele pod Hindukušem. Seveda pa to ni edini razlog za priljubljenost Hosseinija. Med njimi so tudi nesentimentalna toplina opisovanja medsebojnih odnosov (kakršne se pri nas skorajda že sramujemo), psihološka in moralna neenoznačnost značajev, mesta, polna humorja in ironije, in še kaj.