Heinrich Böll se je z romanom Klovnovi pogledi zajedel v sam temelj družbeno-političnega ustroja Nemčije; razkrival je patologije vsakdanjih, mikropolitičnih odnosov, ki v trenutkih, na videz osvobojenih vsake političnosti, odražajo trenutno veljavni konsenz o družbenih vrednotah, obenem pa napovedujejo tudi prihodnje premike v vrednostnem tkivu družbe.

Hans Schnier iz bogate družine porenskih industrialcev se znajde na največjem razpotju svojega življenja. Pri enaindvajsetih je odšel od doma in se namesto za varno prihodnost, podprto z goro delnic v najbolj donosnih gradnikih nemškega gospodarstva, odločil za negotovo kariero potujočega klovna. Lagodno boemsko življenje po hotelih in visoki honorarji pa se niso ustalili v Schmierovem življenju. Na srce parajočo žalost ob odhodu dekleta Marije in stranske učinke visokoalkoholnega zdravila, s katerim je Schmier skušal pozdraviti srčne rane in ponovno napolniti prazno dušo, ni bil imun niti Schmierov sicer izjemen dar za uprizarjanje klovnovskih akcij. Nekoč bistroumen klovn je postal parodija samega sebe in po poškodbi kolena se Schmier, sicer zakoniti dedič ene najbogatejših zahodnonemških družin, znajde z eno samo marko v žepu; na koncu še to vrže čez balkon in simbolni dokaz svoje vzvišenosti nad bednim meščanskim življenjem kmalu obžaluje.

Najhujše spoznanje pa ni le pičlo osebno premoženje, temveč zavedanje, da mu nekdanji prijatelji nočejo priskočiti na pomoč. Pa ne zato, ker bi bili slabi ljudje, temveč zato, ker je vsakega od njih "zavedel" eden od sklopov ideoloških pravil. Skozi Schmierova razmišljanja o preteklih dogodkih, življenju njegovih znancev in družine ter skozi njegove pogovore s slednjimi Böll razkrije usodnost fatalističnega pristajanja v predpostavljene ideološke sisteme. Nobeden ni boljši od drugega, vsak preprečuje svobodo razmišljanja in onemogoča čisto uživanje v življenju.

Schnier zato izpostavi nekaj slabosti religij, ki v Porenju od reformacije tekmujeta za vernike. Protestanti nenehno brskajo po duši in iščejo slabo vest, katoličani pa so nepošteni in vedno pridigajo zapovedi, ki se jih sami ne držijo. Zadnje Böll razkrinka skozi Schnierove jalove poskuse, da bi po telefonu spregovoril z bratom, ki se je pred nekaj leti odločil za vstop v katoliški samostan. Čeprav katoliki na izjavni ravni zapovedujejo skromnost in odrekanje, so bratje prav vsakič, ko skuša Schnier priklicati svojega brata, "zaposleni" v refektoriju. Njihove večerje, ki jo vedno sklene slasten poobedek s stepeno smetano, ne sme zmotiti nihče. Absurdnost vztrajanja cerkvenih dostojanstvenikov pri promociji svojega dostojanstva Böll izpostavi s pikrimi pripombami o absurdnih načinih boja proti cerkveni trdnjavi.

Tako skuša malo prismuknjeni telefonist v katoliškem samostanu svoje predstojnike prikrajšati za denar tako, da iz Bonna pogosto kliče vremensko službo v Berlin. Tako kot je smešno vztrajanje cerkve pri uzurpaciji položaja absolutne moralne sile, je smešen boj proti bogastvu institucije z zapravljanjem njenega denarja z medkrajevnimi telefonskimi klici.

Böllovo prepričanje, da ideologije nujno načenjajo simbiozo v družbi, najdemo tudi v opisovanju pojmov, v katerih je nobelovec, Heinrich Böll je Nobelovo nagrado za književnost prejel leta 1972, našel nekaj potez prvobitne čistosti človeškega bitja. Prvi pojem je ljubezen oziroma opevanje moči čiste ljubezni. Ljubezen je čustvo, ki lahko poveže tudi nasprotni strani v boju in iz katere črpamo moč za življenjske uspehe.

Obdobje cvetoče kariere (proti)junaka Hansa Schniera se zato konča, ko ga, zavedena od lepljivih besed navdušencev za katoliško "stvar", zapusti dekle Marija. Skozi cel roman skuša Schnier izslediti Marijo in čeprav očitno prav vsi njegovi znanci vedo, kje je, mu prav nihče noče omogočiti stika z njo. Čista ljubezen, pri kateri moment spolnosti ni postavljen v ospredje, ampak je poudarjen predvsem element popolnega medsebojnega razumevanja brez razmišljanja o ideoloških zapovedih, ni postavljena kot sentimentalen element postranskega pomena, ampak kot ključna življenjska sila. Ravno zato, ker vsi ne sledijo njenemu klicu in se ji bojijo predati zaradi miselnih konstruktov, ki jih oblikuje trezno razmišljanje, se porajajo frustracije, iz teh pa nujno sledijo anomalije v harmonični ureditvi družbeno-politične strukture, ki jo oblikujejo nezadovoljni posamezniki. Zato Böll kot drugi primer "lepote" izpostavi otroštvo. Z ideologijami še ne okuženi otroci so pogosto sposobni bolje razmišljati o svetu kot pa šolani ljudje, ki jim možganske povezave bremeni debel ovoj pridobljenih "večnih resnic". Hanz Schnier je ostal otrok; z Marijo je najraje dolge ure igral igro človek ne jezi se in dokler Marije niso "kontaminirali", sta oba z velikim veseljem hodila gledat filme, ki jih Schnier tako rad gleda. To so filmi, ki so dovoljeni tudi 6-letnim otrokom.

Heinrich Böll se je že med drugo svetovno vojno odločno postavil proti nemški militarizaciji in nacizmu, a tudi v obdobju skoraj neverjetno hitre demokratizacije Nemčije mu navdušenje nad temeljito preobrazbo domovine ni preprečilo opaziti perpetuacije delovanja zakona, ki pravi, da so nekateri vedno "pri koritu". Ta zakon Schnier odkrije ob prebiranju časopisa. Herbert Kalick prejme častni križec za zasluge pri izgrajevanju nove demokratične Nemčije. Nekaj takega je pisalo v novici, ki je Schnieru dala misliti. Kalick je bil njegovih let in kot mladenič je bil goreč pripadnik Hitlerjeve mladine, ki je ob nesreči s protitankovskim orožjem, v kateri je umrl eden od fantov, ki so vadili pod njegovim nadzorom, le mirno dejal: "Še sreča, da ni imel staršev." Kalick, ki bi nekoč za boj proti ušivim judovskim jenkijem najraje mobiliziral sirotišnice, sirot vendar ni škoda, je deset let kasneje dobil priznanje kot posebljenje demokratičnih vrednot, ki so jih med Nemce zanesli ravno Američani. Ušivi judovski jenkiji torej.

Z vključitvijo takih prizorov v svoj roman je Heinrich Böll razkril, kako malo je pokončnih in poštenih ljudi ter da se do oblasti navadno pribijejo le najbolj neusmiljeni in brezobzirni posamezniki. Böll se tako izogne popisovanju vojnih grozot in dogajanja na sceni uradne politike; prek mikrokozmosa medosebnih odnosov razkrije na prvi pogled precej nepolitične dogodke, ki pa privedejo do velikih civilizacijskih tragedij. Nemcem in drugemu svetu je tako sporočil, da domnevno uspešen proces vključevanja Nemčije v demokratični svet ni niti najmanjše zagotovilo za prihodnji mir. Ob površnem branju satirična in skoraj hudomušna pripoved o umetniški duši, ki se ne znajde v materializmu 20. stoletja in prisega na romantične ideale donkihotovskega obdobja, dobi ob drugem premisleku poteze pikre in skoraj tragične analize večne igre merjenja moči in pohlepa po oblasti.