Forte raziskuje zadnje mesece življenja Tomaža Akvinskega. Foto:
Forte raziskuje zadnje mesece življenja Tomaža Akvinskega. Foto:

Znameniti srednjeveški teolog, ki je svoje misli narekoval tudi več tajnikom hkrati, po maši, darovani 6. decembra leta 1273, ni napisal in narekoval besede več.



Skozi pesmi se tako Forte posveča uganki, za katero sam pravi, da tako strastno zaposluje življenjepisce Tomaža Akvinskega. Avtor ubeseduje nemost, v katero je Tomaž stopil omenjenega dne, in jo skuša predstaviti v vsej njeni bistrini, odražajoči se v "pričakovanju duhovnih dolžnosti in v sprejetih odločitvah".

Pred vsako pesmijo podaja avtor dokumentaren opis iz zadnjega leta Tomaževega življenja, ki se je od sveta poslovil 7. marca 1274. Pripoved, ki ji sledijo Fortejeve pesnitve, se začne pri cvetni nedelji, ko je Tomaž maševal v cerkvi sv. Dominika Velikega v Neaplju, med katero so mu obraz oblile solze, nato pa bralca popelje vse do njegovega zadnjega maziljenja in končno večnega molka.

Ob tem se avtor med drugim naslanja na zapise Viljema iz Tocca, "dokumentarne" opise pa nato pojasni, čeprav se zdi ta beseda nekako neprimerna in pregroba, z verzi, ki potegnejo bralca naravnost v Tomaževe misli. V teh se Tomaž poslavlja od tozemskega sveta, ki ga ne bo več mogel gledati "s temi telesnimi očmi". Zakaj ga je objel ta molk in zakaj je kljub prigovarjanju, naj nadaljuje svoje delo, prenehal narekovati, pojasnjuje Tomaž prek pesnikovih besed svojemu tajniku in spovedniku Reginaldu.

Kako naj vendar piše, če je vse, kar je doslej napisal v primerjavi s tem, kar mu je dano videti, kot pleve, torej nekaj nebistvenega? Pa kljub temu je vendarle treba, da vse postane kot pleve. Da bi "mrtvi spregovorili besede, polne ljubezni", pa ni zadosten le molk, ampak tudi smrt, ki pa ni le naša, ampak tudi božja in se kaže kot "neskončna bolečina časa".

In ko je vse dopolnjeno, se pesnik preda z besedami: "Zate gorijo/ pleve in slama, kar sem bil." Na koncu Njemu izroči "stok besede, ki ugaša." Poslednji molk je torej "onkraj bitja/ in resnice/ in dobrega,/ je onstran vsake oblike lepote, / ki si jo je moja žejna duša / predstavljala o tebi, / onstran božanskega, / poslednjega, / si ti."

Vendar pa te pesmi niso le Tomaževe pesmi, ampak skozi njih prevevajo tudi Fortejeve misli. In če se ta ugotovitev sprva kaže le kot daljna domneva, nam to pesnik sam potrdi v pesmi, ki se navezuje na Tomažev odnos do svojega pokojnega brata Rinalda. Kot pojasni v opombi, je besede "Ker vem da si mi brat, / mi to vliva moč, ki hrani / pota dnevov …" zapisal svojemu bratu Fabriziu ob njegovi 50-letnici. Ob tem še pojasni, da si predstavlja, da so take misli zaposlovale Tomaža – "v brezčasovnem času spomina – o svojem ljubljenem bratu Rinaldu".

M. K.