Oglas
Kljub temu pa je Prešeren naš največji pesnik prav zato, ker je še vedno aktualen, pronicljiv in je v času stroge cenzure v svojo poezijo umetelno skril marsikatero vizionarsko sporočilo - kar pomislite na Zdravljico na primer. Resda človek 21. stoletja bolje razume razne 'SMS-haikuje' in kratice, ki jih pošilja prek različnih elektronskih medijev, a mogoče vam tokrat lahko namignemo, kako bolje razumeti epsko pesnitev Krst pri Savici, ki jo je Prešeren spesnil, ker mu je prijatelj Matija Čop vneto prigovarjal, da ima vsak pošten evropski narod vsaj kakšen junaški ep, ki opeva narodovo preteklost in slavi neustrašnega junaka. Žal Čop Krsta pri Savici ni dočakal, kar lahko razberemo iz soneta Matiji Čopu.
Seveda so na Prešerna vplivali veliki literati, na primer Shakespeare z Romeom in Julijo, Puškin s svojim romanom v verzih Jevgenij Onjegin, če omenim samo dva. Po Prešernu pa se je s Krstom ukvarjalo kar nekaj slovenskih književnikov, prvi je pesnik Simon Jenko, ki je že leta 1855 (Krst je izšel 1836) napisal satirično epsko pesnitev Ogenjoplamtič in v njem parodiral ideal poduhovljene ljubezni med Črtomirjem in Bogomilo, Josip Jurčič je pozneje Prešerna do neke mere posnemal in tako napisal tragedijo Tugomer, ki jo je pozneje Fran Levstik predelal, Dominik Smole pa v svojem Krstu pri Savici (1969) Prešernov Krst nadaljuje, saj se Črtomir in Bogomila spet srečata v Ogleju, kjer jo Črtomir ubije, njega pa usmrtijo pod oblastjo tamkajšnjega novega slovenskega kneza. Številni pisatelji in pesniki so si temo Krsta izposodili in jo na novo napisali tudi v prozni obliki, duhovito in hudomušno različico pa je za gledališče Ane Monró leta 1988 napisal tudi Andrej Rozman Roza, ki jo je pozneje še malce predelal in jo leta 2003 objavil v knjižici Razmigajmo se v križu, kjer Bogomila Črtomirju pripoveduje o krščanskem Bogu: "... da obstaja bog, ki ustvaril je nebesa, / kjer smo svobodni vseh težav telesa, / in se po smrti vsak, ki mu tukaj ne rata, / na vekov veke s komer hoče šlata."
Da Krst pri Savici le ni »kar ena« pesnitev, pričajo tudi prevodi v številne svetovne jezike in tudi to, da se z njim ukvarjajo tudi umetniki mlajše generacije, saj sta dramaturg Marko Bratuš in gledališki režiser Jaša Jenul leta 2002 za dramsko produkcijo na AGRFT-ju ustvarila še en Kerst, potem pa se je z njim pozabaval še Matej Kranjc, ki je Črtomirju nadel bolj sodobno ime – Črt. O. Mir, Bogomilo njen oče ljubkovalno kliče Milka, ribiča, ki pelje Črt. O. Mira v high- tech skrivališče pod slapom Savice, je duhovito poimenoval Strihninoslav, in ker so pokristjanjevalci prihajali iz Ogleja, novo vero oznanja častiti Luigi. Prešernove verze je razvezal v sodoben dialog, v katerem ne manjka danes priljubljenih slengizmov in anglizmov, ki jih tako radi uporabljamo v vsakodnevnem govoru. Kranjc je v svojem Kerstu pri Savizi ohranil Prešernovo zgodbo, a ji dodal pridih sodobnosti, saj se junaki vozijo z gliserji in vlaki, jedo banane in igrajo računalniške igrice.
Črt O. Mir in Valjhun sta tako še vedno smrtna sovražnika: "Valjhuna nekako ni maral. Menil je, da je fant preveč vihrav in da se vse preveč žene za nekakšno ”pravo vero”. Saj ni vedel, kaj naj bi to pomenilo . Enkrat ga je, preden sta trčila njuna meča, na hitro uspel vprašat: ”Ti posluš, kua je to s tole tvojo ...” Ampak Valjhun ga ni poslušal. Besno je zamahnil, in če bi Črtomir izgovoril še ”... vero”, bi bil ob glavo. Svojega prepričanja si pa tudi ni pustil vzeti. Ga ne bo menda nekdo, ki lahko živi z imenom Valjhun, silil v neke svoje fiksne ideje!" (Kranjc 75).
Nataša Gaši
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje