Čeprav je Klavirski avtomat nastal pred šestdesetimi leti (za drugo izdajo leta 1954 so ga začasno preimenovali v Utopia 14), je kot številni romani t. i. špekulativne fikcije aktualen še danes, potrjuje namreč, da so nekatere teme univerzalne in brezčasne, npr. razmerje med človekom in strojem, ki ponuja izhodišče zgodbe, postavljene v bližnjo, čeprav nedoločno prihodnost, čas po nedefinirani vojni, ko stroji skoraj v celoti nadomestijo človeka. Kar takoj prinese globoko razslojevanje družbe v t. i. Iliumu, mestu v zvezni državi New York, kjer uprava in tehnično vodstvo oziroma ljudje z visokim inteligenčnim kvocientom živijo v razkošju visoko tehnološkega futurizma, medtem ko (ne toliko brezpravna kot brezdelna) raja južno od reke životari v precej bolj asketskih bivalnih razmerah.

Poanta Vonnegutove distopične satire - kot sugerira že naslov - ni toliko v industrializaciji kot avtomatizaciji človeka in družbe. Vonnegut je po drugi svetovni vojni resda delal za General Electric, kjer je spoznaval včasih že absurdno mehanizacijo vsakdanjih človeških opravkov, toda zdi se, da je na roman enako usodno vplival konformizem celotne povojne ameriške družbe. Ne gre pozabiti, zgodnja petdeseta leta so bila čas vsesplošnega ukalupljanja in cenenega komodificiranja, obdobje, ko se je Amerika preseljevala v predmestja, v tipske družinske hišice v tipskih bivalnih naseljih, s tipskimi uvozi in pripadajočimi tratami, kjer so parkirali svoje tipske družinske avtomobile in kjer so žene v vse bolj avtomatiziranih kuhinjah pripravljale TV-večerje iz mikrovalovnih pečic.

V približno takšnem svetu, le na višji nogi, živi osrednji junak Dr. Paul Proteus, predstavnik tehnološke elite, sprva zagovornik nekritične avtomatizacije, ki pa se po večkratnem obisku južnega dela mesta, kjer v razvojno skromnejših, a človeško "toplejših" razmerah živijo brezpravni ljudje, ki jih t. i. čarosrajčniki, pripadniki ilegalne organizacije, skušajo popeljati na revolucionarna pota ("Nepopolnost je vrlina!"), nazaj h koreninam. Predvsem pa želijo ljudem vrniti dostojanstvo ter občutek soudeleženosti in koristnosti, kar predstavlja temelj samospoštovanja.

Vonnengut je zavzel jasno stališče: avtomatizacija je dobrodošla do neke mere, sicer pa človeka ne more nadomestiti pri racionalni presoji. Ko Dr. Paul Proteus zaradi izdaje stopi pred sodnika, v svoji izjavi ne pušča nobenega dvoma: "Glavna naloga človeštva je, da se dobro odrežemo kot človeška bitja, ne pa, da postanemo podaljški strojev, institucij in sistemov." In ravno v opisovanju vzrokov za avtomatizacijo in njenih učinkov je Vonnegut najbolj piker in zajedljiv; lucidno napoveduje prihajajoče smernice, po katerih v prihodnosti ne bosta avtomatizirana le produkcija in reprodukcija, temveč tudi konzumerizem in nakupovalne navade, vse bo določeno vnaprej, nobenih presenečenj več! Vonnegut ponuja burleskne variacije na Orwellov 1984, absurdne težnje po totalnem nadzoru, na posiljene in popolnoma neučinkovite metode organiziranja množic, kakršnih smo bili deležni tudi v času socializma (neumnost je imuna proti ideološkim predpostavkam), hkrati preroško napoveduje korporativne team buildinge. V takšnem svetu te pred izgubo razuma reši le državljanska nepokorščina, kar postopoma spozna tudi Proteus, ob čemer Vonnegut navaja Thoreauja, mimogrede pa se še ponorčuje iz pompoznosti akademskih naslovov in takšnih ali drugačnih titul ("Doktorji so treh sort: zobarji, živinozdravniki in zdravniki. Ste kaj od tega?").

To je strašljiv svet, v katerem avtomatizem, ironično, izničuje esenco Amerike in nereguliranega kapitalizma: ubija namreč konkurenco na trgu, produktivnost in ekonomsko koristnost ter zavist soljudi. To je tudi tragikomičen svet, satira na "nezamenljive ljudi," ki jih v tem primeru ni polno pokopališče, temveč so jih polni zavodi za zaposlovanje! In to je svet trpke ironije, kjer inovatorja v Iliumu odpustijo, ker je sestavil stroj, ki bo odslej opravljal njegovo delo. Lahko pa smo še malo v duhu aktualnega časa in Klavirski avtomat beremo kot alegorijo protestnega razmerja 1 % proti 99 %.

Simon Popek