Kolikor se spomnim, je eden izmed francoskih nadrealistov ob ogledu čudežev komunistične zgradnje v predvojni Sovjetski zvezi svojemu gostitelju izjavil, da sicer vidi veliko razbitih jajc, nikakor pa ne tudi omlete. Kraljev roman se ukvarja prav z razliko med umišljenim in realnim, in sicer na zgledu predvojne pisateljice Milene Mohorič, v romanu Helene Murkovič, ki se je intenzivno družila s pripadniki literarnega ekspresionizma, temu krožku je pripadal tudi njen mož, potem pa začutila potrebo po socialnem angažmaju, se zaljubila v Sovjetsko zvezo, tako rekoč, in odpotovala v to deželo na dvomesečni obisk, ravno v času najhujših stalinističnih čist. V živo je prisostvovala Stalinovemu predvolilnemu govoru, toliko bolj nepotrebnemu, saj je bil edini kandidat, pa vendar; izkušnja se ji je vtisnila v srce in po čudežnem prihodu domov s Stalinovo bisto, ki jo je vozila čez vso Evropo, mu je ostala zvesta, se reče, zakrknjena stalinistka. Tudi še po resoluciji informbiroja leta 1948, ko so njenega moža, enega iz širšega kroga ob dachavskih procesih, deportirali na Goli otok, njo pa zaprli v psihiatrično ustanovo. Vse skupaj – kako značilno – je razumela samo kot kratko preizkušnjo, preverjanje resnične pripadnosti. Prisegla enkrat, prisegla Stalinu, bi lahko povzeli njeno naivnost v politični karieri.

Kralju se pozna, da je verjetno največji poznavalec književnosti iz obdobja med obema vojnama pri nas. V romanu je vse polno navezav na živahno literarno življenje, na klofute in žalitve, literarne škandale, in roman se začne s Kosovelovim izgredom v ljubljanski Drami. Zasledimo tudi nekaj odmevnih polemik in driblarij med pripadniki različnih literarnih smeri in generacij. Pravi razcep je že v Helenini družini: oče je sentimentalni vitalist v slogu Koseskega, vznesen pisun in pravnik, mož Vladimir je ekspresionist, ona pa iz začetnega ekspresionizma s Kristusom v glavni vlogi preskoči v socialistični realizem oziroma socrealizem. Njeno sicer samostanskemu življenju naklonjeno srce se odpre romanom tipa Kako se je kalilo jeklo in podobnim, literaturi, ki so jo tovariši Gorki in Ždanov in Stalin čez vse cenili in ki je pomenila angažirano, propartijsko propagando. Toliko bolj zlagano, kolikor je odstopala od zapovedane realnosti. Lado Kralj je torej uporabil svoje znanje o medvojnih revijah in njihovih uredniških politikah za izris bogate zgodovinske kulise in tako ob Kosovelu nastopijo še Ferdo Kozak, ekspresionistični krog, razlike med revijama Modra ptica in Sodobnost, citirani so številni vzneseni pesniški poskusi, nekrolog, objavljen kot podlistek, ter nekaj dovolj pikantnih navedkov iz živahnih literarnih polemik, ki so zlahka prešle v fizično obračunavanje ali pa vsaj besedne dvoboje v gostilniškem ozračju.

S tematiko se Kralj navezuje na sedemdeseta leta. Že v njegovem prvencu smo videli nekatere navezave na njegove generacijske kolege, ki so pisateljevali, medtem ko je bil sam raziskovalec literarne zgodovine in obenem gledališki praktik, umetniški vodja in teatrolog. Temo revolucionarjev, ki jih požre svinja revolucija, je bila obdelovana že pri Šeligu, recimo v Molčanjih ali v Ani, enkavedejevske metode v Kiševi Grobnici za Borisa Davidovića, obračun s stalinizmom in Goli otok pri Branku Hofmanu, od jugoslovanskih avtorjev pa pri Antoniju Isakoviću ali Dragoslavu Mihajloviću. Vendar je Kraljeva pisava bolj naslonjena na zgodovino, oseba je zdaj kar najbolj konkretna in preverljiva z dostopnim gradivom, ne gre za kakšno abstraktno revolucionarko. Poleg tega ima roman Če delaš omleto še eno razsežnost, skrivnostno in fantastično: Helena že ob deložaciji prekmurskih prijateljev v predvojni Jugoslaviji vidi duhove, prikazni, duše. Ta fantastični obrat, za katerega je brez dvoma nadarjena, saj med drugim premišljuje o posvetitvi v redovnico, ves čas načenja njen materializem in partijsko ortodoksijo – podobno kot v romanu Mihaila Bulgakova Mojster in Margareta realsocializem mehčajo prikazni in poslanci nečistih sil, ki dodobra premešajo koruptno socialistično mlako. Helena se nam tako kaže kot tragična zaverovanka v idealizirano podobo komunizma in vernica v svetovno revolucijo, ki ponekod prav komično ne uvidi stvari, ki jih vidi. Vidi, da ne najde novega interpretacijskega ključa, ki bi postavil stvari na svoje mesto. Ker bi morala za to žrtvovati svoj ideal partijke, in če parafraziramo, Stalinove neveste.

Kraljev roman Če delaš omleto prikazuje nekatere epizode iz življenja meščanstva iz obdobja med obema vojnama in v časih totalitarne gradnje države in čiščenja vseh netitoističnih odklonov. Helena je seveda tragična žrtev stoletja, ki ga zaznamuje kuga ideologij, vendar je njena zgodba povedana skozi instanco, ki premore distanco in hudomušnost. Kot da bi se vsevedni, avtoritarni in s tem tradicionalni pripovedovalec ponekod prikazal in se z blago ironijo ozrl na občasno skoraj fanatično Helenino prepričanje, ki postane nekoliko bolj smešno, ker se nekaj epizod nezgrešljivo ponovi, pač v skladu s tisto Borgesovo, da zgodovina ljubi ponavljanje. Zasliševalske metode predvojne politične policije in povojne komunistične so enake, enaka so vprašanja, enake zvijače in dajanje občutka vsevednosti. S tem roman Če delaš omleto ob trdni in prepričljivi umeščenosti v neki čas govori tudi o naravi fanatizma, trdnega prepričanja, ki ga ne presije nobena oportuna ali konvertitska misel. Takšnih ne delajo več, bi rekli danes, in nekateri bi dodali, da je to škoda, drugi, da je zato svet sicer brez resnice, vendar tudi z bolj mehkimi robovi in sprejemljiv. Helenin odhod v umobolnico je seveda samo ena od ironij usode, če ne celo njen žugajoči prst, ki kaže posledice prevelike vere v politike, še posebej karizmatike.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).