V teh vmesnostih in prelomih se mudi poezija Lare Gobec v prvencu Rebraste žaluzije.

Lara Gobec je pesnica, performerka, dramatičarka in kritičarka. Njene pesmi so si utirale pot v spletnih in revijalnih objavah, spoznali pa smo jo lahko tudi v performansih, na primer monodramskem diptihu Z ljubeznijo, Lola in Žrtvovanje, ki ga je uprizorila na pesniškem festivalu Izrekanja, ki ga tudi soustvarja.

Logična posledica udejstvovanja na pesniški sceni je pesniški prvenec, ki je, kot je avtorica povedala v enem izmed intervjujev, nastajal dve leti. In občutek med branjem je, da je v teh pesmih res zajeto neko obdobje pesničinega življenja, saj so zelo konkretno postavljene v ljubljansko okolje, prav tako se določene podobe skozi zbirko ves čas vračajo. Lirska subjektka nas popelje čez Tivoli v Rožno dolino, vmes se ustavimo pri čolnarni, morda zavijemo v središče do Daktarija in se ponoči z njo zapletamo po mestnih ulicah. Večeri se zavlečejo v jutra in ob prelomu noči v nov dan nastopi melanholičen občutek ločenosti, ne nujno osamljenosti, temveč samosti – tega, da smo drug drugemu nazadnje le mimoidoči, čeprav naše zgodbe niso tako zelo drugačne.

Motiv vmesnega prostora med lirsko subjektko in drugimi zaznamo na več mestih, na primer v my body is a cage, ki si naslov izposoja od pesmi v izvedbi skupine Aracade Fire, v kateri govori o tem, kako se dojema kot sestavljeno iz tisočero delcev, ki jih skupaj drži ovoj, zunaj pa je svet, so ljudje, ki hodijo mimo, ona pa bi se jih rada dotaknila.

Dotik, seganje z roko, podajanje dlani postanejo metafore za odpiranje proti svetu, tudi s pesmijo, ki je en način za preseganje razdalje. Ampak kako daleč gredo roke, se sprašuje pesnica, “koliko let je preteklo / odkar so naše dlani / nehale brzeti po gladini / z utrjenim zavedanjem / da pride nova pomlad / ko se bo mogoče zliti”.

Še en pomemben motiv zbirke je svetloba, najsibo tista, ki preseva skozi priprte žaluzije, ali pa tista, ki jo prinese sonce vsako jutro, ko vzide. Nastaviti tej svetlobi lice, dlan, telo, svojo goloto se spet zdi kot odpiranje v svet, želja po pristnem stiku z drugim, ki ga lirska subjektka med drugim išče v nočeh, preživetih v klubih in kadilnicah, kot opisuje v pesmi daktari. Noč ima svojo moč, pravi pregovor, in nekaj je na tej moči, saj drugače ne bi vztrajali do jutra v poplavi ljudi in besed – morda nam vse to vzbudi občutek zbližanja, a kot ugotavlja lirska subjektka, je ta občutek varljiv, saj se največja skrivnost nahaja “v molku / in opazovanju / te čudne svetlobe / ki je nastajala pri tleh”.

Celotna zbirka Rebraste žaluzije daje vtis, da gre za prelom z določenim obdobjem, z določenim načinom življenja, saj ima nekakšen zgodbeni lok in iz pesmi v pesem se zdi, da lirska subjektka presega svojo ločenost, uvidi, da je svet celota, ki je ni mogoče zaobjeti in “da so prelomi / zato da se spustiš / čeznje”.

Morda bi to lahko bil en način branja zbirke, seveda pa v njej, kot poeziji pritiče, bralci lahko najdemo več vzporednih, križajočih in prepletajočih se niti, ki jim lahko sledimo, ali pa se zgolj prepustimo občutju, ki je mladostno v svojem raziskovanju sebe v odnosu do drugih, do sveta, na trenutke pa tudi melanholično ob ugotovitvah, ki jih prinesejo prelomi, kot sta tudi odraščanje in dozorevanje.

Poezija Lare Gobec je komunikativna in konkretna z referencami na kraje, kot so park Tivoli, ljubljanski bar Daktari, Krekov trg, Rožna dolina, bolnišnica v Celju, soba 712 v študentskem domu, v nekaterih pesmih pa se nanaša tudi na popkulturo, od glasbe, na primer Oasis in Lane del Rey, do serij, kot sta How I Met Your Mother in Fleabag, ter animiranega filma Soul. Kar se tiče oblikovne in slogovne plati, pesmi v prostem verzu ne eksperimentirajo s formo ali načinom izrekanja z izjemo opustitve ločil, ki pa je v sodobni poeziji postala že kar standard. Tudi jezik je izčiščen, kljub urbanim temam in navezavam ne prehaja v sleng ali pogovorni jezik.

Nekaj več izvirnosti bi si želeli pri nekaterih podobah, ki se skozi zbirko precej ponavljajo, a bi jih bilo mogoče ubesediti tudi drugače, na primer čakanje jutra in prelom dneva ali prelom noči, prah in psi – vse to deluje nekoliko klišejsko in s ponavljanjem v več delih zbirke (tudi večkrat v eni pesmi) deluje nedomišljeno.

Čeprav so eksistencialne tematike odnosa med subjektom in svetom univerzalno pesniške, kot je tudi metaforika svetlobe, pa zbirki Rebraste žaluzije umanjka neki splošnejši uvid, ki bi presegel zgolj osebno izkušnjo, z izjemo nekaterih pesmi, kot so res je nikoli ne bom razumela vsega in kako daleč gredo roke ter tako daleč gredo roke. Pripovedna in izpovedna plat sta močnejši del zbirke, pogosto pa umanjka moment refleksije, ki bi osebno izkušnjo povzdignil v sfero občosti. Osebna izkušnja je primarni vir navdiha in čustva pogosto tisto prvo, kar izlijemo na papir in začnemo oblikovati v pesmi. Preseganje tega zahteva čas in pesniško prakso, zato lahko rečemo, da je Lara Gobec vendarle na dobri poti. Zbirka Rebraste žaluzije je tudi zelo enotna, motivi in teme se ponavljajo, selijo iz pesmi v pesem, kar daje vtis celovitosti in pri branju lahko sledimo neki rdeči niti, druga plat tega pa je, da je enoten tudi ton zbirke, ki je kar nekoliko monoton, deluje precej resno in ni zaznati neke igrivosti, sproščenosti, ki bi morda lahko popestrila celoten izbor.

Rebraste žaluzije Lare Gobec so skrbno zasnovana in celostno zastavljena zbirka, skozi katero preseva specifična izkušnja mestnega nočnega življenja z uvidi, ki jih prinašajo jutra. Je zbirka o prelomu, o tem, kako se gre čez prelom. Kljub otožnemu, rahlo melanholičnemu tonu nosi svetlo sporočilo, ki nagovarja k razpiranju žaluzij in sprejetju svetlobe, k temu, da se odpremo za svet in za druge. Je zbirka, ki steguje roke in nas z njimi povabi v neko intimo. Je prvenec, ki kljub nihanjem obeta.

Iz oddaje S knjižnega trga.