Občutek strahospoštovanja je praviloma prisoten od prve do zadnje strani njegovih romanov, ki so se zunaj Madžarske dobro prebili šele pred kratkim. Prvi angleški prevod je Madžar László Krasznahorkai, ki ustvarja od začetka osemdesetih let, doživel šele konec devetdesetih let, v slovenščino pa smo z Vojno in vojno prvi prevod – končno, veliko prepozno - dobili letos.

Kot ljubiteljski bralec, ki si bralne sezname sestavlja tudi na podlagi nasvetov ljudi, ki jih občuduje in jim zaupa, je bila odločitev za Krasznahorkaija preprosta, njegova dela sta strastno promovirala tako Max Sebald kot Susan Sontag, ki je prva uporabila izraz "mojster apokalipse". Svoje je dodala še radovednost zaradi večkratnega sodelovanja z režiserjem Bélo Tarrjem, čigar sedemurni Satanov tango (1994), istoimenska ekranizacija Krasznahorkaijevega prvega romana (izšel je leta 1985), je s svojo pesimistično vizijo, glorifikacijo vsakdanje umazanije in vivisekcijo ruralnih predsodkov postal mejnik sodobnega umetniškega filma. A če je kdo pomislil, da so zahtevni Tarrjevi filmi, je seveda živel v zmoti, literarni Satanov tango je mnogo zahtevnejši zalogaj; to je distopična vizija komunistične Madžarske, ki je (če navedem neznanega kritika) "tako brezkompromisno mračna in žalostna, da je občasno že duhovita".

Strahospoštovanje bralec pri Krasznahorkaiju razvije v hipu, ko razpre platnice; je eden tistih redkih sodobnih piscev - ob denimo Thomasu Bernhardu ali Joséju Saramagu -, ob katerem zmrzneš že ob pogledu na strukturo natisnjenega besedila; Satanov tango preprosto nima odstavkov, gosto popisane strani so nabite s besedilom, ob katerem bralec zadiha šele ob vsakem novem poglavju. V romanu Vojna in vojna (1999) gre Krasznahorkai še dlje, vsako (resda krajše) poglavje je sestavljeno iz zgolj enega stavka, ki se vedno znova elegantno razvije v mojstrsko prepleteno naracijo o skrivnostnem, osamljenem in vedno bolj norem Korinu, dolgočasnem arhivarju iz madžarske province, človeku, ki se je "vedno lahko poistovetil le s porazom". Korin nekega dne odkrije skrivnostni rokopis in ga nemudoma razglasi za delo neverjetnega, prelomnega, kozmičnega genija. Postane mu jasno, da v svojem življenju ni razumel ničesar, ničesar o ničemer, rokopis naj bi njegovemu življenju povrnil dostojanstvo in pomen, predvsem pa mu postane jasno, da mora preostanek življenja posvetiti temu, da bo obskurnemu rokopisu zagotovil nesmrtnost; prepisal ga bo in naložil na svetovni splet. Doma proda vse svoje premoženje, zagotovi si vizum in se začasno nastani v New Yorku, središču sveta, "domu številnih babilonskih stolpov", kjer ga pomanjkanje znanja tujih jezikov pahne v številna čudaška razmerja in poznanstva. Predvsem pa Korin postane neke vrste misijonar, neprestano razpet med dvomom in verovanjem, bizarni in vse boj iracionalni križar, čigar tragedija leži v tem, da hoče ljudi spreobračati v svetu, ki ga sploh ne razume.

Medtem ko Korim v newyorškem stanovanju manično prepisuje rokopis, ko štirje junaki (Falke, Kasser, Bengazza in Toot) v različnih obdobjih zgodovine obiskujejo starodavna mesta in spomenike (Knossos, Rim, Hadrijanova vrata, gradnja kölnske katedrale …), se bralec upravičeno vpraša, ali Korin v resnici prepisuje, ali rokopis v resnici obstaja ali si ga v New Yorku med prenašanjem na splet sproti izmišljuje? Da gre za mentalno fikcijo (v filmskem svetu se je uveljavil izraz mindfuck), postaja jasno z vsako prebrano stranjo. Vojna in vojna in Korinov rokopis sta primerka transcendentalne vizije norca, v kateri se bralec vse bolj izgublja. Tam se ne znajde po lastni volji, a je vesel, da v tem metafikcijskem svetu ne loči več resničnega od namišljenega.

Simon Popek