V romanu Sedma funkcija jezika so francoski filozofi, sociologi, lingvisti in semiotiki osrednja tarča Binetove sarkastične obravnave. Binet, nekdanji učitelj francoščine, morda ne prezira "svetih krav" francoske kritične misli, brez dvoma pa se iz njih rad zafrkava. Izhodišče romana je smrt Rolanda Barthesa spomladi leta 1980, ko ga je na cesti v nenavadni nesreči zbil dostavni kombi. Barthes se je po sestanku s Francoisom Mitterandom, predsedniškim kandidatom in glavnim rivalom predsednika Giscarda d'Estainga, vračal v pisarno, nato je čez mesec dni v bolnišnici podlegel ranam.

Do te točke je zgodovinskim dejstvom zadoščeno, od tod naprej pa avtorjeva domišljija prevzame vajeti v svoje roke; Binet v petih poglavjih in epilogu, ki se odvijajo v štirih univerzitetnih prestolnicah (v Parizu, Bologni, Ithaci in Neaplju), naniza igrivo, hitropotezno, vseskozi provokativno mešanico suspenzivne kriminalke in karikiranja akademske srenje. Binet, ki je tudi v prvencu HHhH vseskozi lovil ravnotežje na tanki meji med zgodovinskimi dejstvi in fikcijo, v Sedmi funkciji jezika trdi, da Barthesova smrt ni bila nesreča, temveč komplot "višjih sil", ker naj bi sloviti filozof in semiolog razpolagal z razlago sedme, performativne funkcije jezika, nadgradnje šestih funkcij ruskega lingvista Romana Jakobsona, s katero bi bil uporabnik zmožen retoriko dvigniti na magično raven, manipulirati z množicami in nazadnje zavladati svetu. Ali kot pravi Binet: "Od antike do danes je bilo obvladovanje jezika vedno temeljni politični zastavek."

Treba je priznati, da je roman, v izvirniku objavljen leta 2015, skorajda preroški v najavi postfaktične družbe in političnega diskurza, ki sta nas v kontekstu francoskih in ameriških volitev doletela letos in lani. Kljub temu to ni politični roman, temveč spretno dramatizirana satira na univerzitetno rivalstvo in pregovorne ideološke spopade znotraj intelektualnih elit, od katere se inšpektorju Bayardu, zadrtemu republikancu, ki si med preiskavo omisli asistenta oziroma "prevajalca", mladega doktoranda semiologije, vrti v glavi.

Obenem je roman posvetilo Umbertu Ecu, še enemu lingvistu in avtorju znamenitih zgodovinskih trilerjev, ki se tule pojavlja v inkarnaciji semiološkega božanstva in velikega maga ilegalnih retoričnih dvobojev. V opisovanju nevsakdanjih spolnih praks Binetova proza dobi še perverzno seksualno konotacijo, ki smo je slovenski bralci vajeni denimo iz romanov Vitomila Zupana, ki je ideologijo in spolnost mešal na podobno atraktiven način. Binetova špekulativna fikcija se kmalu po začetku strga z vajeti, saj usodo kruto spremeni mnogim znamenitim mislecem: Althusser po kriminalnem dejanju npr. pristane v umobolnici, Derrida po bizarni nesreči sreča stvarnika, Sollersu po ponižujočem porazu v retoričnem dvoboju odstranijo moškost, medtem ko detektivovemu asistentu - semiologu v zasedi odrežejo roko, čeprav se izkaže, da bi mu morali ideološki nasprotniki odrezati jezik, ki je retorikovo - in politikovo - najmočnejše orožje.