Razvpitega ruskega pisatelja, scenarista in pisca opernih libretov Vladimirja Sorokina v domovini pogosto imenujejo enfant terrible sodobne ruske kulture. Avtor, ki je bil zaradi vsaj za ruske bralce provokatiovnega pisanja v preteklosti pogosto sodno preganjan in celo deležen groženj z linčem, zunaj ruskih meja dosega visoke naklade. Čeprav mu literarna priznanja izrekajo tudi kritiki, nekateri med njimi ga že prištevajo med klasike dvajsetega stoletja, njegova dela v Rusiji še vedno niso deležna strokovnih literarnih razprav.

Kljub priljubljenosti je Sorokin v Sloveniji dokaj nepoznan avtor. V slovenščino je bilo do zdaj prevedenih le nekaj njegovih novel, ki so, z izjemo ene same, izšle v revijalnih objavah. Roman Led, ki ga je pri nas pred kratkim izdala založba Modrijan, je tako prvo avtorjevo obsežnejše delo, prevedeno v slovenski jezik. Led je v Rusiji kot samostojno delo izšel leta 2002, kasneje pa ga je avtor vključil v trilogijo, ki jo začenja roman Brojeva pot (2004) in sklene roman 23.000 (2006).

S trilogijo se Sorokin odmika od svoje, na začetku pisateljske kariere zastavljene usmeritve, ko je pripadal krogu predstavnikov socarta, ki so v središče svojih del postavljali obliko, katere glavni namen je bil čim bolj vestno poustvariti klišeje in ideologijo socrealistične umetnosti. Vse to z namenom, da bi jih v istem trenutku demistificirali in diskreditirali ter s tem porušili bralčev horizont pričakovanja. V Sorokinovih romanih je proces degradacije sovjetskih mitov najpogosteje potekal s prizori seksualnih patologij in nazornih ter šokantnih opisov nasilja, zaradi česar so avtorju pogosto prilepili nalepko zgolj pornografskega pisatelja ter pri tem spregledali grotesknost in parodijo zapisanega.

V nasprotju s preteklimi avtorjevimi deli je v romanu Led namesto oblike v ospredje postavljena vsebina. Romaneskno dogajanje je razdeljeno na štiri poglavja in poteka izrazito linearno. Sorokin nas že na samam začetku postavi v središče dogajanja, v katerem smo priča izbrancem, ki z dobro namerjenimi udarci ledenega kladiva udarjajo po prsih novih žrtev in pri tem z vso vnemo izrekajo ritualne besede:"Govori s srcem, govori s srcem!". Prvo poglavje s svojo dialoškostjo in didaskaličnim opisom oseb v veliki meri spominja na fimski scenarij, Sorokin pa s skopo odmerjenimi informacijami o ozadju "čudaškega" početja in z ravno pravšnjim nizanjem dogodkov bralca vseskozi drži v napetosti.

Ozadje udarjanja modrookih in svetlolasih izbrancev natančneje pojasni drugo poglavje. V njem izvemo, da gre za pripadnike sekte, ki bi radi ponovno vzpostavili prvobitni jezik srca, ki je hkrati jezik resnice in harmonije. Z njim se želijo približati Prvobitni svetlobi in se vrniti v območje Večnosti. To pa jim bo uspelo šele tedaj, ko bodo našli 23.000 izbrancev, ki bodo združeni v krogu hkrati izrekli 23 besed nekakšne abecede srca. Razbijanje z ledenim kladivom po prsih je torej način, kako najti novega pripadnika sekte. Če bo srce izreklo prvinski glas, potem je bilo iskanje izbrancev uspešno, v nasprotnem primeru pa so ponovno naleteli na človeka - klopotca.

Tema romana, iskanje resnice in harmonije, ter želja po prerojenju - na prvi pogled deluje izrazito v slogu new agea. Vendar zgolj na prvi pogled. Romaneskna zgodba namreč v drugem poglavju skozi lik ene najpomembnejših predstavnic sekte, starke Hram, razkrije njihovo zgodovino. Izkaže se, da je sekta med drugo svetovno vojno ves čas sodelovala z nacionalsocialisti in kasneje z vsemi totalitarnimi oblastniki, ki so se menjavali na čelu Sovjetske zveze. Čeprav ovita v izrazito miroljubno in harmonično embalažo, če seveda odmislimo razbijanje s kladivom, sekta ni nič drugega kot še en poskus vzpostavitve totalitarnega sistema, ki bi prevzel oblast nad svetom.

Sorokin prek opisa na prvi pogled nedolžnega gibanja vseskozi prikrito izreka kritiko vseh totalitarnih sistemov. Poskus vzpostavljanja ene in edine Resnice namreč ne pomeni nič drugega kot pokoravanje vseh drugih obstoječih resnic. Kaj pomenijo vse te "velike" Resnice, pa času primerno razkrije tretje poglavje, v katerem se izvrši prehod od avtobiografskega podajanja starkine zgodbe k oglaševanju “Top-shop”. Nenadoma smo postavljeni pred Navodila za uporabo wellness kompleta Led in odzive zadovoljnih uporabnikov. Ena in edina Resnica je torej degradirala na raven potrošne dobrine, ki je dostopna vsakomur. Poglavje pa ne razkirje le tega, da se takšne "velike" Resnice ponavadi razblinijo kot milni mehurček, pač pa tudi to, da je sodobna potrošniška družba uspešno vkomponirala nekatere prvine preteklih sistemov, ki pa jih ne uvaja s silo, ampak prek bolj ali manj učinkovitega trženja izdelkov, s katerim prepričuje kupce o resnično "pravem" nakupu.

Kljub črnogledemu stanju se vse le ne zdi izgubljeno. Zadnje, nekaj strani dolgo poglavje, ki se morda kot sklep romana zdi nejasno, vendar najbrž bolj razumljivo v kontekstu prologa zadnjega dela trilogije, nam prek lika otroka, ki ledeno kladivo razume kot igračo in dopusti, da se mu v rokah raztopi, razkriva Sorokinovo željo, da bi ljudje končno znali zaživeti brez vrhovne oblasti, pa naj bo ta kakršna koli. Želja, ki jo je avtor izrazil tudi v nekem intervjuju, ko je dejal, da upa, da bo rusko ljudstvo čez 50 let končno znalo zaživeti svobodno in bo s pravo mero kritične objektivnosti vrednotilo pretekle sisteme.

Z romanom Led se Sorokin postavlja ob bok vrhunskim avtorjem današnjega časa. Romaneskna vsebina, ki jo odlično nadgrajujejo avtorjevi raznovrstni stilistični prijemi, bralca vsekozi drži v napetosti, hkrati pa dopušča prostor številnim interpretacijam.

Kristina Sluga