Roman Dežela drugih je prvi del družbenozgodovinske trilogije o ljubezni med Mathilde in Aminom, Francozinjo in nekdanjim maroškim vojakom v francoski vojski. Zgodba o Alzačanki in Maročanu, ki se pred koncem druge svetovne vojne spoznata na francoskih tleh in se preselita na maroško podeželje, spominja na življenjsko zgodbo pisateljičine babice Anne Dhobb, ki je po vojni sledila maroškemu soprogu v Meknes, kjer sta ustvarila družino.

Tudi v romanu Dežela drugih je prizorišče dogajanja to maroško mesto, v katerem smo v prvem planu priča kulturnim razlikam med patriarhalno vzgojenim Aminom in svobodnjaško Mathilde, v drugem planu pa političnim nemirom pred prihajajočo vojno za neodvisnost Maroka. Medtem ko se Amin premišljeno loti kmetovanja in se poskuša čim dlje časa držati stran od vsakdanjih konfliktov med kolonizatorji in domačini, je Mathilde zaposlena z gospodinjstvom in vzgojo dveh otrok.

Leïla Slimani se tako v knjigi osredinja na trk dveh kultur, obremenjenih s kolonialistično preteklostjo in posledicami dveh svetovnih vojn, za nameček pa se v odnos obeh protagonistov nenehno vmešavata tudi primarni družini. Glavna junakinja Mathilde se tako iz dneva v dan trudi manevrirati med družinskimi opravili, občasno nego bolnikov in težnjo po osebni svobodi, zato maroški boj za osvoboditev izpod francoske oblasti podoživlja na lastni koži, saj se sprašuje: “Zakaj je po štiridesetih letih protektorata težko razumeti, da Maročani zahtevajo svobodo, za katero so se bojevali, svobodo, ki smo jim jo mi približali, jih poučevali o njeni vrednosti? /.../ “Pa saj smo vendar vsi v zaporu. Dokler živimo v kolonizirani državi, ne moremo govoriti o svobodi.”

Ko ji umre oče, začne na življenje gledati iz širše perspektive – nanj gleda kot na večno tratenje moči, ki človeka le v nedogled izčrpava, namesto da bi mu dalo neki zagon ali višji smisel: “Kakšno sled bo pustila za sabo? Na stotine použitih in izginulih obedov, bežne radosti, od katerih ni ostalo nič, pesmi, izmrmrane na robu otroške postelje, popoldneve tolaženja ob bridkostih, ki se jih nihče več ne spominja. Pokrpane rokave, samotne bojazni, o katerih ni niti črhnila, ker se je bala, da bi se iz nje norčevali. Ne glede na vse, kar je postorila, in kljub brezmejni hvaležnosti njenih otrok in bolnikov se ji je zdelo, da njeno življenje ni nič drugega kot večno tratenje moči. Vsemu, kar je ustvarjala, je bilo namenjeno izginiti in zbledeti.”

Kot francoska državljanka je povsem odvisna od odnosov z domačini in priseljenci, pri čemer se lahko zanese le na madžarskega ginekologa in njegovo ženo, ki ji dajeta praktične nasvete. Ko v nekem obdobju postane žrtev družinskega nasilja, le z veliko potrpljenja in truda ostane ob soprogu, ki večino časa namenja delu na kmetiji. Iz dneva v dan se spopada s težavami, ki jih prinaša suša, preglavice pa mu povzroča tudi brat, ki se pridruži borcem za neodvisnost Maroka in večino časa preživi v skrivališčih. Ker se Mathilde in Amin ne želita postaviti ne na stran aktivistov za neodvisnost Maroka ne na stran francoskih kolonialističnih “prisklednikov”, ju marsikateri sovaščan obravnava kot državna sovražnika. Amin v nekem trenutku žalostno ugotovi, da je tovrstno stanje hujše od same vojne: “Kajti s sovražniki ali s tistimi, ki naj bi bili naši sovražniki, že dolgo sobivamo. Nekateri so naši prijatelji, naši sosedje, naša družina. Odraščali so z nami, in kadar jih gledam, ne vidim sovražnika, ki naj bi ga užugal, vidim otroka.”

Leïla Slimani ima s političnim preganjanjem kar nekaj izkušenj, saj je bila med poročanjem o arabski pomladi v Tuniziji aretirana in je nekaj mesecev preživela v ječi. Prvi del trilogije se tenkočutno posveča položaju žensk v precej konzervativni maroški družbi, kjer je preživetje posameznika odvisno od družinske in politične pripadnosti. Slimanijeva tako prek biografije starih staršev slika družbenozgodovinsko ozadje dogajanja sredi dvajsetega stoletja, kar ji služi kot podlaga za drugi in tretji del trilogije, ki bo bralca vodila prek obdobja avtoritarne vladavine Hasana II. do 21. stoletja.

Roman Dežela drugih je tako z literarnega kot z zgodovinsko-antropološkega vidika dinamično in poučno delo, saj nam ponuja pogled v delovanje maroške tradicionalne družbe in prelomnega časa, v katerem se je prav na plečih močnih žensk rojeval boj za neodvisnost države.

Iz oddaje S knjižnega trga.