Bralec ga lahko predvsem s pomočjo poslikav lucidnega Toneta Kralja locira na širše območje nekdanje rapalske meje, ljubitelj gurmanskih užitkov pa ga lahko še ožje postavi v Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Zakaj je v uvodu treba govoriti o dogajalnem prostoru, ni težko ugotoviti. Svojstveno razlago prinaša večkrat sicer le bežno omenjeni Tone Kralj, slikar, ki je domala ves mejni primorski prostor poslikal z nabožnimi freskami, ki pa poleg biblijske motivike vsebujejo tudi izrazito protifašistično noto. In njegovi naročniki niso bili nihče drug kot čedermaci, torej zavedna primorska duhovščina.

Roman Katedrale, male in velike prinaša sodoben, kritičen in poglobljen pretres številnih vprašanj, ki zadevajo kar najrazličnejša področja družbenega življenja v preteklosti in sedanjosti, a so pogosto omejena na odnos 'za' ali 'proti'. Vsi osrednji protagonisti romana, med katerimi se večkrat krešejo mnenja, so katoliški slovenski izobraženci. Tradicionalistični, brezkompromisni župnik Peter Bogataj, ki v času socialistične Jugoslavije 27. aprila pred župnišče izobesi državno zastavo na pol droga, je bolj "pes čuvaj kot pastir svoje črede". Precej bolj empatičen, svetovljanski in širokim nazorom odprt je dekan Cerkovelj Marjan Furlan in ne nazadnje je tu še šentviški župnik Gregor Kobal. Med romanesknimi liki ne moremo prezreti še energičnega mladega bogoslovca, poznejšega novomašnika Janeza, ter ptujskega škofa in kandidata za kardinala Božidarja.

V osredju njihovega zanimanja je vprašanje poslanstva in mesta Cerkve nekoč in danes. Cerkev je razumljena v kar najširšem pomenu kot mesto druženja, zbiranja, kot prostor svobode in izmenjave idej, ki je svoj prispevek dodala tudi ob osamosvojitvi Slovenije, protagonisti romana pa razmišljajo tudi o Cerkvi kot avtoritativni ali permisivni materi, Leon Marc se v delu ne izogne niti problematiki ženskega duhovništva, homoseksualnosti in pedofilije za cerkvenimi zidovi, pravic skupnosti LGBT in finančnim škandalom, povezanih z aferami slovenske duhovščine. Iz tovrstnih razglabljanj izhaja luciden, prepotreben klic po reformi cerkvene organiziranosti in delovanja, ki občasno zadiši celo po pravi revoluciji.

V tovrstni konstelaciji bolj ali manj svobodomiselnih idej je najbolj očitno črno-belo prikazana polpretekla zgodovina s partizani kot hudobnimi fanti in nekoliko naivnim, a slovenskemu življu nič hudega želečim domobranstvom. Prve v času poslednje spovedi oziroma ob svojem odhodu v onostranstvo ponazarja nekdanji politkomisar in likvidator Vrabec, oče zdaj uspešnega podjetnika, druge pa slikajo posamezni poskusi ideološkega zagovora "taktične" kolaboracije in podobnega. Marc v tovrstnih izsekih v precejšnji meri pozablja, da so čedermaci in tudi Tone Kralj pekel povezali s fašizmom.

Bolj večplastno je prikazan poskus sprave v sklepnem delu romana Katedrale, male in velike. Uspešen in mednarodno uveljavljen arhitekt, tudi faran Bogatajeve župnije, osvoji prvo nagrado na natečaju prenove osrednjega trga slovenske prestolnice. V njegovi nagrajeni rešitvi je aktualizirana nikdar uresničena Plečnikova Katedrala svobode, osrednje stičišče le-te postanejo brižinski spomeniki, Boris Kidrič pa dobi okoli nog simbolno kito modrih las iz Hude Jame.

Vsaj omeniti je treba še odnos med krščanstvom in drugimi religijami, ki pa ga ne zaznamuje toliko relacija med krščanstvom in islamom, kot bi morda pričakovali, temveč med krščanstvom in newagevskimi gibanji. Prvega najodločneje brani že omenjeni župnik Bogataj, drugega pa zagovarja vaška učiteljica joge Melita Vrabec.

Roman Leona Marca Katedrale, male in velike prinaša zrel, kritičen, skoraj sokratski dialog med katoliškimi intelektualci z občutno kontemplativno noto. Opazna je težnja po sintezi profanega in sakralnega, trdno usmerjeni tako v tostransko življenje (z vsemi svojimi napakami) kot tudi v vse tisto, kar naj bi bivalo v večnosti onostranstva. Izrazit je esejistični pridih, ki več kot le občasno (za)zveni v blagem sozvočju z dobro znanim Nokturnom za Primorsko Alojza Rebule.

Iz oddaje S knjižnega trga.