Toda ko smo v zadnjem letu in pol dobili še tretjo knjigo o svetovnem velemestu, tokrat izpod peresa Leonore Flis, se v pogledu nazaj zdi, da pisanje še posebej slovenskih avtoric o mestih, kot so Berlin, Pariz ali New York, ne more biti zgolj naključje. Seveda vsaka izmed avtoric zemljevid izbrane metropole izrisuje na svoj način; medtem ko Milekova in Krambergerjeva z literarnimi intervencijami premikata meje slovenski krajini znanega žurnalizma, je Leonora Flis v svojem književnem prvencu Upogib časa, najbolj fragmentarna, poetična, aluzivna.

Upogib časa je zbirka kratkih refleksivnih zapisov skoraj izključno o New Yorku. In tudi ko avtorica skoči v San Francisco ali New Orleans, ima občutek, da se na vzhodni obali dogajajo stvari, ki jih ne bi smela izpustiti. New York je njeno pribežališče, stalnica, točka, kamor se vrača. Seveda najprej zaradi študija na prestižni kolumbijski univerzi, ki daje formalne okvire njenemu bivanju v New Yorku, predvsem pa zaradi tega, ker je to prostor, ki ji je bil obljubljen že v otroštvu in v katerem kot odrasla doseže najvišjo stopnjo fizične harmonije in jasnosti misli, kot pravi v enem izmed zapisov. Na ozadju zavedanja, da premikanje med prostori vendarle pomeni tudi določen napor, ki zahteva veliko potrpljenja, New York v pogledu Leonore Flis še zdaleč ni idealiziran. Vsaj v prvem delu knjige se zdi, da avtorica bolj kot ulice New Yorka, popisuje vmesni prostor, torej prostor med domom in tujino.

S tem nam pokaže navezanost na dom, pri čemer je njen pogled ves čas uperjen proti New Yorku. Tudi ko si opremlja stanovanje v velemestu, ji tisti, ki poznajo njene koordinate doma, pravijo, da ponavlja vzorce. Leonora Flis je v veliki meri osredotočena nase, na trenutke celo zelo intimna, kar njeni pripovedi daje neizbrisen pečat. Je torej klasična voajerka, hkrati pa še veliko več kot samo to. Z Leonoro Flis vstopamo v meščanska stanovanja Newyorčanov, sedimo za čudovito izrezljanimi mizicami v kuhinjah pesnic in prisostvujemo pogovorom o trganju vezi s preteklostjo, hodimo na kosila s starimi legendami, kot je Lawrence Weschler, ki objavljajo v New Yorkerju. Avtorica s tem ustvarja tudi prelepe in edinstvene portrete osebnosti iz ameriškega žurnalističnega in literarno-akademskega sveta; razlog, zakaj se nas ti portreti tako dotaknejo, pa tiči v tem, da jih Leonora Flis vedno riše z aluzijo na svojo izkušnjo.

Nevidni portret, ki ga Leonora Flis riše v književnem prvencu, je očetov portret. "Včasih se mi zdi, da me zanimajo sunkoviti konci brez slovesa," zapiše avtorica v uvodu fragmenta Ren. V njem podobo očeta, pianista, ki je odšel, ko je imela devet let, še prej pa ji je obljubil, da jo bo peljal v New York, postavi ob že omenjenega legendarnega Weschlerja, ki ji med kosilom na repu Manhattna razlaga, da mladih, odličnih piscev nihče več noče zaposliti in da novinarstvo postaja propadajoč poklic. V bežnem dialogu so izrečene velike, pomembne stvari, ki imajo prav zaradi mimobežnosti večji učinek; hkrati pa avtorica daje vtis, da v zapisih prisluškuje svojim lastnim karakternim potezam in si skuša pojasniti nekatere osebnostne lege. Urednikov poljub na čelo avtorico vrže v čas pred slovesom brez napovedi, in zadovoljiti se moramo, da nas Leonora Flis od tu naprej pusti viseti v zraku.

Hlastamo torej naprej, skupaj z avtorico stojimo v vrsti na uradu za nacionalno varnost, pogledujemo proti neregistriranim priseljencem, ki so tam zato, da v vročini kopljejo jarke, popravljajo kanalizacijo, pomivajo stranišča, a kljub temu verjamejo v ameriške sanje. Leonora Flis se ne boji pogledati v gluho zakulisje ameriške družbe, a nas že v naslednjem trenutku iz tovrstne brutalnosti vrže v sanje o nekdanjem ljubimcu. O njem, ki je bolj simbol kot lik, ne izvemo skoraj ničesar, razen tega, da sta nekoč hodila po robu. Pri prebiranju prvenca Upogib časa v skušnjavo, da bi o knjigi govorili v floskulah, češ, z malo je mogoče doseči več, toda hkrati je treba poudariti, da so vsi zapisi, zajeti v to knjigo, izjemno gosti, in da nam avtorica na majhnem obsegu da izjemno veliko informacij, ki pa jih ne glede na to, ali gre za sanje ali za pogovor za omizjem, podaja na kompleksen način.

Ne glede na to, ali Leonora Flis kritizira nenadkriljivo samozavest Američanov ali pa samo poskuša pritegniti pozornost Woodyja Allena v neki restavraciji, je ves čas zelo popustljiva do mesta in ljudi, ki ga poseljujejo. Mesto ji nudi znanje, zmožnost opazovanja in ne nazadnje jo sprejema takšno, kot je. Čeprav tudi ona živi svoje sanje v velemestu, njeno pisanje ni vzvišena naloga, temveč nasprotno – pasusi, napisani na kolenih, v parku in med drugim tudi za pisalno mizo v najetem stanovanju, odsevajo duh mesta, njegovo hitrost, intenzivnost. Ali kot se sprašuje lik v zapisu Skozi vrata:

"Percepcija časa je v New Yorku drugačna od tiste, ki jo pozna. Zanima jo, da to pomeni, da prej ali pa hitreje umiraš. Hitreje dihaš, razmišljaš, jočeš, ljubiš."

Intenzivnost doživljanja ima torej v metropoli precejšnjo moč, trdi avtorica, verjetno pa lahko tako vpliva tudi na dojemanje časa.

Upogib časa je žanrsko hibridna knjiga, ki poleg proznih fragmentov vključuje še avtorske fotografije in tudi avtoričine pesmi, napisane v angleščini. Poleg specifičnega razmerja, ki ga ima Leonora Flis z mestom, in v katerem prihaja na plan ne le naklonjenost, ampak že kar zaljubljenost, je knjiga Upogib časa pomembna še zaradi nečesa; avtorica s temi zapisi išče literaturi nov prostor. Nikjer se neposredno ne vpraša, kako sredi urbane džungle, ko nihče več ne premore časa za kontemplacijo, pisana beseda sploh lahko preživi oziroma si najde potencialnega bralca, toda zdi se, da je to tisto zamolčano v njeni pripovedi. Skoraj paradoksalno je torej, da njeni eterično-intimni in na trenutke bohemski zapisi literaturi vračajo njeno najbolj primarno. Verjetno ni pretirano reči, da sta užitek in razmislek v tej knjigi združena na najbolj žlahten način.

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).