Let nad kukavičjim gnezdom

Ken Kesey

Ko je Ken Kesey sklenil razkrinkati hipokrizijo, krutost in vsiljeno pokornost ‘civilizirane družbe’, se je oprl na lastne izkušnje iz leta 1960, ko je kot poskusni zajček sodeloval pri medicinskem testiranju. Foto: RTV SLO

Film, ki si ga Kesey zaradi protesta nikoli ni hotel ogledati, je na 20. mestu lestvice najboljših filmov vseh časov po izboru Ameriškega filmskega inštituta. Sestra Ratched je na 5. mestu njihove lestvice najzlobnejših negativcev.

Ob vsej institucionalizirani konformnosti, ki je imela v krempljih ameriško povojno družbo, ni čudno, da so v šestdesetih ljudje odkrili droge.

Ko je Ken Kesey sklenil razkrinkati hipokrizijo, krutost in vsiljeno pokornost ‘civilizirane družbe’, se je oprl na lastne izkušnje iz leta 1960, ko je kot poskusni zajček sodeloval pri medicinskem testiranju. Foto: RTV SLO

Let nad kukavičjim gnezdom — Film, ki si ga Kesey zaradi protesta nikoli ni hotel ogledati, je na 20. mestu lestvice najboljših filmov vseh časov po izboru Ameriškega filmskega inštituta. Sestra Ratched je na 5. mestu njihove lestvice najzlobnejših negativcev.

Danes se ne razglaša ravno, da je Cia v petdesetih delala poskuse z meskalinom in drugimi halucinogenimi drogami, ker je bila vlada prepričana, da bi bil nadzor nad kolektivnim umom naroda najboljše orožje v hladni vojni. Umetniki so kmalu odkrili LSD, ki je v njih krepil občutek megalomanske, breztelesne odtujenosti in ki jim je, tako so trdili, omogočal boljše razumevanje sveta okrog sebe. Zato ni presenetljivo, da se je Ken Kesey leta 1960 prostovoljno javil za poskusnega zajčka pri vladnem testiranju LSD-ja in podobnih “zdravil”. Njegova poznejša vloga preroka psihadelične kulture deloma izvira tudi iz skrivnostnosti, ki obkroža "genezo" romana Let nad kukavičjim gnezdom. Obstaja anekdota, da se je pripovedovalec romana, poglavar Bromden, rodil prav kot vizija zadrogiranih možganov: v svojih halucinacijah je Kesey videl ogromnega Indijanca, ki pometa tla.

In prav to, da je “bolj individualen” od povprečja, je glavna težava Randla P. McMurphyja, najnovejšega bolnika psihiatrične bolnišnice v Oregonu. Glasni, veliki Irec je (kot Hamlet) hlinil norost, da mu za njegov prestopek ni bilo treba odslužiti kazni, ampak so ga raje poslali na zdravljenje. V bolnišnici se v trenutku zavihti na položaj alfasamca - kar v skupini plahih in živčnih mož miši, ki si ne upajo niti smejati na glas, ni pretirano težko. Ko ugotovi, da bolnike ustrahuje glavna zdravniška sestra, hladno učinkovita in odmaknjena gospodična Ratched, ki iz varnega zavetja za stekleno steno nadzira vse od glasnosti radia in svetlosti luči pa do zdravniškega osebja, nemudoma začne spodbijati njeno avtoriteto. Kvarta, pobira stave, poje, se krohota, okrog postopa v spodnjem perilu in organizira “volitve”, da bi dosegel spremembe v pravilniku.

Psihiatrična bolnišnica postane bojišče, na katerem v družbi katatonikov, nevrotikov, shizofrenikov in predvsem samo malo “drugačnih” posameznikov zmago izbojuje enkrat McMurphy, drugič Ratchedova. Seveda pa ima sestra v rokavu glavnega aduta: samo od nje je odvisno, kdaj in sploh če bo McMurphy dovolj “zdrav” za odhod na prostost. McMurpy se ne zaveda, da je bolnišnica resnično podobna igralnici - hiša vedno zmaga. Kar se je začelo kot nedolžno merjenje moči, se konča kot boj za življenje in smrt.

Osrednja junaka v očeh pripovedovalca, gluhonemega Indijanca (ki sploh ni gluhonem, a je le utihnil, ker ga ljudje niso poslušali), na morbidnem ozadju bolnišnične beline postaneta poosebitvi načel dobrega in zla.

Ženske v romanu resnično niso prikazane v dobri luči: brez izjeme so aseksualni, grozeči roboti (sestro Ratchedovo večinoma kličejo Velika sestra - asociacija na Orwellovega Velikega brata tu gotovo ni naključna), dušeče avtoritete (Billyjeva mati) ali pa - v najboljšem primeru - ne ravno globokoumne lahkoživke (prostitutka Candy). Trpljenje bolnikov je večkrat opisano kot nekakšna “mentalna kastracija” in povsem jasno je, za kateri del anatomije svoje varovance pregovorno drži Ratchedova. “Tu smo vsi žrtve matriarhata,” izjavi morda najinteligentnejši bolnik, Harding, in nihče mu ne oporeka.

Neenakopravni boj se konča tako, kot je od začetka jasno, da se mora. A kljub temačnemu vzdušju represivnega okolja in žalostni usodi bolnikov, ki podležejo lobotomiji, elektrošokom, resnični norosti ali pa si življenje vzamejo sami, Kesey (skozi okno kopalnice) v roman pretihotapi žarek svetlobe. Po kritiko hipokrizije se skriva optimistična, vitalistična srž, ki ne potrebuje sentimentalnosti, da bi prepričala.

Po literarni predlogi je Miloš Forman posnel tudi (morda zdaj še bolj razvpit) film z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi, ki pa, čeprav je pobral vseh pet glavnih oskarjev (za najboljšo moško in žensko glavno vlogo, za režijo, najboljši film in najboljši prirejeni scenarij), na Keseyja ni napravil pretiranega vtisa. Pisatelj je bil besen, ker so scenaristi poglavarja Bromdena iz glavne potisnili v stransko vlogo, pa tudi, ker z izbiro Nicholsona za McMurphyja ni bil zadovoljen. Zaradi načelnih razlogov si filma menda ni nikoli ogledal.

Ana Jurc