Pisanje Alana Hollinghursta, ki je za Linijo lepote leta 2004 dobil tudi Bookerjevo nagrado, je težko popredalčkati. Visok literarni slog, ki kar kipi od slikovitih opisov, izdaja pisateljev posluh za jezikovne odtenke (in odtenke družbenih razredov), v isti sapi pa sta nedvoumna homoseksualnost njegovih glavnih junakov in britanska urbana gejevska scena, opisana popolnoma brez zadržkov in sprenevedanja. To zanimivo zlitje kanona in predrznosti je uspelo tako očarati stroko kot tudi pritegniti bralce.

Čeprav si Hollinghurst tudi v Liniji lepote vzame čas za raziskovanje svojih najljubših obsesij, erosa in lepote, je v ospredju zgodbe vzdušje samopašne vzhičenosti bogatih torijcev med parlamentarnima zmagama v letih 1983 in 1987. “Osemdeseta se raztezajo v neskončnost,” izjavi nekdo v knjigi. “Gospodarstvo je v razsulu, nihče nima službe, pa nam je vseeno; blaženi smo.”

Piše se leto 1983 in Gerald Fedden, o katerem že šušljajo kot o morebitnem prihodnjem ministru, je po ponovni zmagi Margaret Thatcher prišel v parlament, odločen, da izpolni svoj življenjski sen: na zabavi v njeno čast gostiti samo prvo damo. (Ne bomo izdali preveč, če povemo, da mu to tudi uspe. S prizorom, v katerem se železna lady (“oblečena kot countrypevka,” kot pripomni Geraldova hči) končno pred nami pojavi “v živo”, se Hollinghurst izkaže za morda najboljšega opisovalca zabav visoke družbe po F. Scottu Fitzgeraldu.)

Dogajanje spremljamo skozi oči primerno poimenovanega Nicka Guesta (ang. gost), prijatelja Geraldovega sina Tobyja z Oxforda, ki se je kot podnajemnik preselil v razkošno hišo Feddenovih v Notting Hillu. In če so Feddenovi, ki sicer prirejajo recitale in v dar dobivajo dragocene umetnine, v bistvu filistejci, ki v umetnosti vidijo znamenje družbenega statusa, je Nick po duši estet. Nad družino in njihovim velikopoteznim šarmom je tako očaran, da nekako spregleda vso hipokrizijo, rasizem in snobizem, ki jim je v njihovi sredi priča. Svoje iskanje lepote najprej usmerja v raztreseno pisanje magisterija o literarnem slogu Henryja Jamesa, pozneje pa zajadra pod okrilje (in v posteljo) bogatega bodočega libanonskega dediča verige špecerij Wanija Ouradija, s katerim ustanovita produkcijsko podjetje in revijo. Nick oba krsti za Ogee, po pojmu, vzetem iz Hoghartove teorije o “liniji lepote”, ki v arhitekturi pomeni dvojno krivuljo, v naravi pa jo po Nickovem mnenju najlepše ponazori krivulja moškega hrbta, ki se nadaljuje v njegovo zadnjico.

To, da je njun sin “umetniški svetovalec pri neobstoječi reviji”, se zdi Nickovima staršema tako “obskurno in nezadovoljivo kot to, da je gej”. O Wanijevem rahlo vulgarnem očetu pa tako ali tako veliko pove to, da ime revije napačno sliši kot “Orgy” (ang. orgija). No, Ogee za Wanija resnično ni drugega kot dober izgovor, da se nima časa poročiti s svojim dekletom, ampak lahko raje s “produkcijsko ekipo” snifa obscene količine kokaina ali se zapleta v trojčke z Nickom in kakšnim natakarjem, ki jima prekriža pot.

Bralci počasi vse bolj postaja jasno, da Nickovo slepo oboževanje klana, ki ga nikoli ni zares sprejel medse, in boleče prilagodljiva narava ne bosta ostala nekaznovana. Podobno, kot gre linija lepote “najprej v eno smer, potem pa v drugo”, kot se nekdo izrazi, se bo tudi za lepe in prazne ljudi, ki naseljujejo njegov svet, življenje spremenilo.

Hollinghurst z romanom, ki je razdeljen na tri različne “izseke desetletja” (1983, 1986 in 1987), ne pokaže le, kako odraščajo ljudje, ampak tudi, kako zori sam čas. Za mlade geje so navsezadnje osemdeseta po začetni evforiji razmaha skupnosti doživela zlovešč preobrat: poprej abstraktna grožnja epidemije “nove” bolezni, aidsa, je kar naenkrat postala zelo zelo otipljiva in resna nevarnost, ki je začela vžrtve terjati se povprek.

Zanimivo bi bilo videti, s kakšnim uvidom v prvo desetletje novega tisočletja bi nam Hollinghurst postregel čez dvajset let.

Ana Jurc