V njem Julian Barnes, eden najbolj slavljenih in priljubljenih sodobnih britanskih pisateljev, ohranja iste glavne protagoniste, ki jim dodaja še nove sopotnike skozi življenje. Glavno odliko Prerekanj pisatelj ohranja – tudi pri Ljubezni etc. se iz dela skoraj popolnoma umakne, tako da avtorjeva prisotnost ni vidna, ampak zgodbo pripovedujejo protagonisti sami. Ti se ne pretvarjajo, da bralcem, ki so v Ljubezni za odtenek manj pomemben sodelavec romana (tako jih osebe ne sprašujejo za mnenje ali celo rotijo, naj jim povedo, kaj se dogaja z drugimi protagonisti), pripovedujejo sveto resnico, ampak prostodušno povedo, da se stvari tako pač spomnijo ali da o njej tako mislijo.

Največ se je v desetih letih, kolikor jih je minilo od konca prvega romana do začetka drugega, spremeni Stuart. Še vedno je razočaran nad bivšo ženo in nekdanjim prijateljem, a se je vmes poročil, obogatel, ločil in postal precej bolj samozavesten. Za Oliverja se zdi, da je ostal isti, medtem ko je za stopnjo odrasla tudi Gillian. Mme Wyatt ima še vedno avtoriteto starejše modre dame, ki do bralcev ostaja neprizanesljiva pri razkrivanju svojih skrivnosti in razmišljanj, svežino pa dajeta nadaljevanju predvsem Oliverjevi in Gillianini hčerki, ki sta taki, kot so najbolj prisrčni stereotipni otroci – iskreni, radovedni in neposredni.

V desetih letih, ko so imeli protagonisti mir pred bralci in njihovimi radovednimi pogledi, Oliver, Gillian in Staurt niso imeli stikov. Pisatelj torej niti ni imel razloga, da bi jim pustil do besede. Znova pa spregovorijo, ko se Stuart vrne iz ZDA in spet stopi v stik z nekdanjima prijateljema. Vsi trije so prepričani, da lahko stare zamere in bolečine pometejo pod preprogo in nadaljujejo prijateljstvo tam, kjer je bilo pred "veliko prevaro", a kot predvidi Mme Wyatt, nič ni tako preprosto.

Z vsakim snidenjem so karte bolj premešane; Gillian je bolj zmedena, Oliver se zdi, kot da ni več pravi on, s tira pa ga spravlja Stuart, nekdanji nesamozavestnež, ki je v nekaterih pogledih svojega "mentorja" zdaj prerasel. Zapletanje zgodbe Barnes zaustavlja s precej nenavadnimi, a dostikrat presunljivo resničnimi razmišljanji o najrazličnejših temah, od tega, da se prava izdajstva dogajajo med prijatelji, do teze, da so spomini ena sama izmišljija, in ideje, kako sta si ljubezen in prijateljstvo lahko zelo podobna, a hkrati neverjetno različna.

Prav tovrstna razmišljanja, ki jih prispevajo prav vsi protagonisti, dajejo delu največjo vrednost. Ob izvirni ideji, kako roman nadaljevati čez deset let in bralcem še bolj nazorno ponazoriti Stuartovo prepričanje iz prvega dela, kako se življenjski problemi ne končajo s poroko, kakor je naivno prepričanih veliko mladih. Prave težave se s filmskim prizorom "in potem sta odjahala v sončni zahod in srečno živela do konca svojih dni" šele začnejo. Tako lahko bralci le držijo pesti, da se jih bo Barnes usmilil in jim naklonil tudi nadaljevanje nadaljevanja.

Glede na to, da je od izdaje Ljubezni etc. minilo že pet let, bi bil tudi tretji – v drugem romanu še nerojeni - otrok že dovolj velik, da bi prispeval svoj delež k nadaljevanju romanov, ki sta bralcem dala dobro lekcijo o relativnosti resnice, različnosti pogledov na isti dogodek in spoznanju, da dokončnih rešitev ni.