Skrivnostna izginotja in neopredeljiva otožnost so že kar stalnica romanov najbolj prevajanega sodobnega japonskega pisatelja. Njegovi junaki so – pa naj je slišati še tako neumno – kul: okrog hodijo v tvidastih suknjičih, gledajo novovalovske filme in si na svojih hi-fijih predvajajo Brahmsa – a vse to počnejo sami. Če že spoznajo svojo usodno žensko, se rado zgodi, da ta skrivnostno in brez vsakega sledu izgine.

K, pripovedovalec ‘Sputnika’, ostaja zvest “murakamijevskim” načelom: po procesu izločanja - ker pač ni našel ničesar, kar bi ga bolj zanimalo in si ne želi delati kariere - je postal učitelj. Os, okoli katere se vrti njegovo življenje, pa je prijateljstvo s Sumire, ekscentričnim in rahlo neprilagojenim dekletom, ki ga je spoznal med študijem. Čeprav Sumire, ki je pustila faks in si prizadeva postati pisateljica, K “kot moški” niti najmanj ne zanima (on pa koprni zaradi ljubezni do nje), se med njima splete tesno prijateljstvo. Ko se Sumire torej pri 22 letih prvič v življenju zaljubi – da jo je od prvega trenutka naprej popolnoma očarala 17 let starejša in poročena ženska, preseneti tudi njo samo – je torej K tisti, ki prvi izve vse podrobnosti njene novoodkrite strasti.

V prvi tretjini knjige se splete nekakšen ljubezenski trikotnik: on ljubi Sumire, Sumire ljubi Miu, kaj se dogaja v Miujini glavi, pa tako ali tako ni nikomur povsem jasno. Miu revni Sumire ponudi službo, nato pa jo povabi s seboj na daljše potovanje v Evropo. K dobiva pisma iz Francije, Benetk, … In nato skrivnosten klic sredi noči, naj se takoj vkrca na letalo in pride na mali grški otoček. Tam izve, da je Sumire izginila. Vse, kar je za njo ostalo, je nekaj skrivnostnih znamenj: sanje, o katerih je pripovedovala Miu, in dnevnik, v katerem med drugim piše, da je treba “vstopiti v svet sanj in nikoli več ne priti iz njega”.

Čeprav Murakamijev zvesti bralec niti ne pričakuje, da bo na koncu dobil odgovore na vsa vprašanja ali da bo imela zgodba kak dramatičen Konec, pa Moj ljubi Sputnik niti ne obvisi v zraku tako zelo kot drugi (zato nič manj izvrstni) Murakamijevi romani. “Zakaj moramo biti ljudje tako osamljeni? Kakšen smisel ima vse to?”, se sprašuje pripovedovalec. Ne uide mu ironija, da je Sputnik, ki zanj simbolizira samotno (človeško) usodo, dobil ime po ruski besedi za ‘sopotnika’. “Zaprl sem oči in pazljivo poslušal, da bi ujel zvok Sputnikovih potomcev, ki se še zdaj vrtijo okrog Zemlje in ki jih na planet veže samo težnost. Osamljene kovinske duše v neskončni temi vesolja se srečajo, letijo druga ob drugi in se razidejo, ne da bi se še kdaj srečale. Nobenih besed ni med njimi. Nobenih obljub, ki bi jih bilo treba držati.”

Skoraj nemogoče je ubesediti, zakaj je Murakamijevo pisanje tako posebno; a ozračje melanholije in hrepenenja ter nit nadnaravnega, vpletenega v tkanino vsakdanjosti, imajo gotovo kaj pri tem.

Ana Jurc