Za tak izid je po siloviti propagandni kampanji obeh strani glasoval tudi del Korošcev slovenskega rodu. Slovenske čete, ki so sestavljale jedro enot Dravskega divizijskega območja s poveljstvom v Mariboru, so se iz krajev, ki so jih zasedle v ofenzivi med 21. majem in 22. junijem 1919, morale umakniti.

Knjigo je prevedla Mica Matković, spremno besedo pa je prispeval Damijan Guštin. Foto: Založba Sophia
Knjigo je prevedla Mica Matković, spremno besedo pa je prispeval Damijan Guštin. Foto: Založba Sophia

To obdobje – od priprav na protinapad, prek poteka spopadov do ustavitve bojev – je v knjigi Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu natančno opisal srbski generalštabni polkovnik Ljubomir M. Marić, ki se je med drugim kalil že na solunski fronti. Njegove enote so bile razporejene med Jeseniškim, Ljubeljskim in Jezerskim na levem ter Labotskim odredom pod Maistrovim poveljstvom na desnem boku jugoslovanskih sil. Z usklajenim delovanjem so združene slovenske in srbske čete, skupaj dobrih 10.000 mož z večinoma srbskimi poveljniki, uspešno pregnale enote nemške domače vojske z ozemlja današnje slovenske Koroške, ki so ga zasedle po porazu in umiku Maistrovih sil mesec prej. Po izpolnitvi tega cilja so razbite branilce preganjale še do Celovca in Gosposvetskega polja.

Marićevi spomini temeljijo na vestno vodenih vsakodnevnih uradnih zapiskih, poveljih in drugih komunikacijah, zapisanih v t. i. operativnem dnevniku. Objavil jih je že leta 1927 v reviji Ratnik, ob obletnici plebiscita pa so jih v knjigi v prevodu Mice Matković in s spremno besedo Damijana Guština ter z nekaj uredniškimi komentarji dobili tudi slovenski bralci. Delo v marsičem dopolnjuje z vojaškega vidika praviloma manj samokritične in po drugi strani bolj čustveno obarvane spominske zapise nekaterih Maistrovih borcev.

Marićev jezik je na pogled vojaško odrezav, pust in rezek. Toda ukazi in poročila iz tistih dni, ki jih je shranil za objavo, ob vsej togi formalnosti razkrivajo tudi poveljnikovo mehkejšo človeško plat, že kar očetovsko skrb za vse pripadnike enote, ki so mu jo zaupali. Tako kot je za vsak dan natančno navedel podatke o izgubah in porabljenem strelivu, je omenil tudi druge za bojno pripravljenost pomembne okoliščine. Za prvi dan ofenzive na primer jedrnato, a zgovorno: "Prehrana dobra in redna. Morala in disciplina dobri. Vreme lepo." In 2. junija: "… Morala in disciplina zadovoljivi. Utrujenost je bila očitna, napor ogromen, pa vendar je bilo razpoloženje pri vojakih dobro."

Marićev jezik je na pogled vojaško odrezav, pust in rezek. Toda ukazi in poročila iz tistih dni, ki jih je shranil za objavo, ob vsej togi formalnosti razkrivajo tudi poveljnikovo mehkejšo človeško plat, že kar očetovsko skrb za vse pripadnike enote, ki so mu jo zaupali. Tako kot je za vsak dan natančno navedel podatke o izgubah in porabljenem strelivu, je omenil tudi druge za bojno pripravljenost pomembne okoliščine.

Iztok Ilich

Tudi v sklepu je Marić svoje razmišljanje o poteku operacij in o morali slovenskih vojakov na bojišču redoljubno strnil v sedem razdelkov, točk. V zadnji je poudaril silno zaupanje slovenskega vojaka v srbske častnike in vojake. Sam naj bi bil priča prizoru, da so vojaki Celjskega pešpolka, ki so med počitkom videli korakati v boj enoto srbskih veteranov, na glas govorili: "Ne hodite naprej, mi bomo šli, vi bodite samo z nami." Dotaknil pa se je tudi obtožb o ropanju in ubijanju civilnega prebivalstva na Koroškem. Ostro je zavrnil očitke o nasilnosti svojega vojaštva, češ da je preiskava pokazala, da so bile posamične žrtve le v primerih, ko so se civilisti med obstreljevanjem znašli v neposredni bližini topniških in utrjenih položajev branilcev.

Potem ko je Dravska divizija s slovenskimi in srbskimi enotami na Koroškem dosegla večino zastavljenih ciljev, je bilo 6. junija 1919 razglašeno premirje. Vzpostavljena je bila razmejitvena črta in določeno območje za izvedbo plebiscita, tako da je del vojaštva lahko odložil orožje. 22. junija je bil razrešen tudi polkovnik Marić; poveljstvo nad Koroškim odredom je v Celovcu predal generalu Maistru.

V Beogradu je bil Marić kmalu povišan v generala, znašel se je na najvišjih položajih v jugoslovanski vojski in se posvečal tudi pisanju. Slovenskim enotam – demoraliziranim po majskem porazu in izpopolnjenim z neizkušenimi novinci – sprva ni zaupal, po uspešni ofenzivi pa jim je izrekel veliko priznanje: "Slovenci so dober vojaški material, vzdržljivi, vdani, pokorni in vestni; imajo razvit čut dolžnosti, priznavajo avtoriteto oblasti, če je oblast na ravni, na kateri mora biti, in v tem pogledu sploh ne zaostajajo za Šumadijci …"

Dobrodošla spremljava besedilu je priloga s skicama, ki prikazujeta razpored Koroškega odreda pred začetkom operacij in premike do ustavitve bojev.

iz oddaje S knjižnega trga.

Lenardič, Škraban, Bruckner, Marić