Zupanova pesniška zbirka Lokomotive je izšla pri Študentski založbi leta 2004. Foto: Študentska založba
Zupanova pesniška zbirka Lokomotive je izšla pri Študentski založbi leta 2004. Foto: Študentska založba
Uroš Zupan
Eden najvidnejših slovenskih pesnikov Uroš Zupan je doslej izdal osem pesniških in štiri esejistične zbirke. Foto: Študentska založba

Uroš Zupan se je na slovenski pesniški Parnas povzpel leta 1991, ko je izšla njegova prva zbirka Sutre. Od takrat je sicer preteklo že nekaj časa in izšlo kar nekaj avtorjevih del - osem pesniških in štiri esejistične zbirke -, ki so večinoma doživele kritiške pohvale in, kar je za slovensko poezijo skoraj neobičajno, pa čeprav radi poudarjamo, da smo narod pesnikov, zbudile veliko zanimanje tudi pri laičnem krogu bralcev.

V pesnikovem opusu bi lahko kot eno izmed boljših zbirk izpostavili Lokomotive, ki so pri Študentski založbi izšle leta 2004. V njej Zupan nadaljuje in poglablja svojo avtorsko pisavo, v ozadju katere je čutiti izrazito osebno izkušnjo. Zupanova poezija je tako še vedno nenehno srečevanje dveh svetov. Sveta depoetizirane, pogosto banalne sedanjosti, v katero vseskozi vdira svet nostalgično obarvane preteklosti.

Razlog za pesnikovo vztrajno obujanje preteklosti bi lahko našli v njegovem razumevanju poezije kot spominskega toka. Ta iz pozabe priklicuje pretekle spominske drobce, te pa pesnik z zapisom zaveže večnosti. Tako nas prvoosebni lirski subjekt v pesmi Vrt, Bach popelje v zlato dobo otroštva oziroma v čas, ki je bil ujet v brezčasje. Ali kot zapiše pesnik: »Tu ni smrti. Vse oblike se le pretakajo druga / v drugo. Vse plava in lebdi.« Idilični čas z zlatim prahom posutega otroštva se dokončno razblini v prozni pesmi Lokomotive. Te »prazgodovinske živali«, ki so nekoč predstavljale simbol pesnikovega rojstnega kraja Trbovlje, so danes le še metafora dobe, ki je ugasnila v času: »Vsa magija, ki sem jo poznal, se je spremenila / v posmrtno življenje mesta, ki ga je potopila zemlja.«.

Kljub občasnim pobegom v celovitost preteklosti, se Zupanova poezija giblje tudi v območju sedanjosti. In kako se pesnik sooča s praznino sedanjosti, s svetom, ki ni več prizorišče velikih idej in besed. Najprej s (samo)ironijo in humorjem, ki zarežeta v podobe sedanjosti in razkrijeta njihovo plehkost. Zupanov smeh ni smeh nedolžnega otroka. V njem se skriva sled grenkobe, pesnikovo razočaranje in prezir, ki ga čuti do današnjega sveta. Tako se v pesmi Uresničile so se sanje zbrana druščina bogatih in slavnih, med katerimi sta tudi zakonca Beckham »samo v nakitu vredna 10 milijonov funtov«, na sprejemu pri angleški kraljici onesvešča od visoke estetike prizora, ko jim na strop palače projicirajo »nekakšen close up, nekakšno morje, narejeno iz / napihnjenih trebuhov afriških otrok, ki je / od daleč izgledalo kot prostrana pokrajina velikih / čokoladnih bombonov.«

Humor igra pomembno vlogo tudi pri pesnikovih nenehnih poskusih demitologizacije Pesnika in Poezije. Zupan trdi, da poezija ni in ne more biti zgolj vztrajno iskanje Lepote in Absolutne resnice. Ravno nasprotno, s slednjo želi pesnik kar najhitreje obračunati. In ko bo Absolutna resnica pokončana, bo svobodneje zadihala tudi poezija. Tako nam pesmi Jan Plestenjak je žalosten in zamišljen ter Uresničile so se sanje, potrjujeta, da je poezijo mogoče pisati o vsem. Tudi o današnjih pop ikonah. Po drugi strani pa je mogoče, da ravno ti dve pesmi razkrivata temeljni problem, s katerim se danes ne sooča samo poezija, ampak celotna literatura. Literatura današnjega časa je namreč po Barthovem mnenju »literatura izčrpanih možnosti«. Literati se tako pogosto srečujejo z vprašanjem, o čem sploh pisati, kajti zdi se, da je bilo povedano že vse, da zmanjkuje snovi in da je potrebno pisati o čemerkoli, da bi sploh lahko pisali.

Pesnik se s sedanjostjo srečuje še na drugačen način. S pobegi v območje lepote, ki ni metafizična, pač pa pa se skriva v vonjavah in podobah Mediterana in morda jo še najlepše opiše pesem Tempera: »Svetac – oddaljena krtina na muranskem steklu, / Jabuka – piramida pod ugašajočimi jeziki sonca, / v zlati med potopljeni zrak, arabeske na postarani / koži morja, pristan pred očmi, pristan v duhu / …/«.

Zupanova poezija je napisana v dolgem, povednem, ritmično razgibanem verzu, iz katerega zveni glasba. Glasba, ki včasih izzveni v neskončno naštevanje glasbenih skupin, albumov in koncertov, ki bi jih morali obiskati (pesem Moje univerze). Spet drugič pa je verz vse preplavljajoči tok nostalgičnih spominov in trenutnih vtisov. Avtorjeve pesmi so zagotovo pridobile na dolžini. V Lokomotivah kratkih pesmi ni, so le dolge razdeljene na kitice in prozne pesmi, ki se raztezajo čez več strani. Vse pa so napisane v neizumetničenem iskrenemin čutnem jeziku, ki spaja »jezik mesta« in jezik »visoke« poetičnosti.

Ob vsem povedanem bi se lahko strinjala z uvodnimi, na zavihku knjige napisanimi besedami Andreja Blatnika, ki pravi, da: »Uroševi zadnji knjigi dokazujeta, da se (tudi pesniško) življenje lahko (znova) začenja po štiridesetem«. Lokomotive sicer ne prinašajo kakšne velike pesniške preobrazbe, sicer pa to ni bila niti avtorjeva namera. Morda bi kakšen dolgoletni bralec njegove poezije lahko trdil, da postaja pesnikovo ponavljanje tem in motivov iz zbirke v zbirko že iztrošeno in vse bolj dolgočasno, vendar temu ni tako. Čar Zupanove poezije se namreč skriva v nenehnem »mojstrenju« pesniškega izraza in opaziti je, da je ta ponekod že prerasel v »mojstrsko izbrušenost«.

Kristina Sluga