Louis Adamič je kljub zgodnji selitvi v tujino obdržal stike z domovino, čeprav se je kot brezkompromisni politični mislec, zavezan svojim demokratičnim načelom in morda naivnim, pretirano idealističnim idejam o odprti in vključujoči družbi, uveljavil v ZDA.

Vseskozi je bil kompleksna, kontradiktorna, občasno celo militantno nastrojena osebnost. Kot vpliven in popularen govornik, pisatelj in analitik je bil zaradi nians v razmišljanju o demokraciji, fašizmu in imperializmu neprestana tarča tendenciozno razmišljajočih nasprotnikov, ki jim Adamiča ni uspelo ukrotiti ali spraviti v kalup. Sovražili so ga tako desničarji kot levičarji, poseben »odnos« je – kljub neprestani podpori delavskemu razredu in še posebej priseljencem – imel do sindikalnih vodij, ki jih je razglašal za lopove, in do ameriških »komunistov«, ki jim ni priznaval statusa pravih komunistov, češ da naivno in brezidejno sledijo doktrini evropskega rdečega bazena, ki se od ameriškega razlikuje v mnogo pomembnih točkah.

Knjigo Moja Amerika, 1. zvezek (1928–1938) je Adamič objavil tik pred anšlusom in münchenskim sporazumom leta 1938, v slovenščini pa jo s tem prevodom dobivamo prvič. Dramatični dogodki v Evropi tistega leta so Adamiča iz zagovornika ameriškega izolacionizma v hipu spreobrnili v zagovornika intervencionizma, kar je kazalo na njegov pragmatični značaj. Sicer pa že časovni razpon iz naslova sugerira, da knjiga govori o obdobju ameriške depresije, dviga evropskega fašizma in nikoli udejanjene preobrazbe v sindikalnih gibanjih ameriškega srednjega zahoda, ki mu je pisec posvečal nemalo pozornosti.

Ocena, da brez te premalo znane knjige Adamičevega opusa ni mogoče docela razumeti, je morda pretirana. Pač pa prvi zvezek Moje Amerike v Adamičev opus prinaša nekaj drugega, berljivost in komunikativnost, z drugimi besedami, dobre zgodbe in kakovostno prozo, ki so v njegovem pisanju preredko prisotne.

Adamič je nesporno pomemben pisec, toda pregovorna pedantnost in neutrudno kopičenje na terenu zbranih detajlov sta v njegovih obsežnih knjigah lahko ubijajoče utrujajoča. V Moji Ameriki pa nam postreže s serijo življenjskih prigod, poznanstev in ideoloških konfliktov, ki obenem delujejo kot dobre pripovedi, npr. portret prijatelja, socialista Edwarda Cantrella, ki je močno vplival na Adamičevo razmišljanje o Ameriki in ki "predstavlja srž, hrbtenico te knjige", pa razmišljanja o Benu Stolbergu, poznavalcu radikalnih delavskih gibanj in soustanovitelju "literarnega Rotaryja", v katerem so naivni newyorški socialisti ob zgroženem Adamiču fantazirali o revoluciji, ali fascinantni zgodbi o preprostem "hercegovskem prijatelju" in likovnem umetniku Maxu Vanki, ki bo Adamiču sledil v ZDA in zaslovel s stenskimi poslikavami.

Sorodna novica Louis Adamič, vizionar, ki je sanjal o svetu kot eni domovini vseh narodov

Predvsem pa pri Adamiču nikoli ne gre brez zgodbe o priseljencih, ki jim v tej knjigi posveti obsežno poglavje in s katerim knjiga "dokaže", da je kljub skoraj stoletnemu zamiku aktualna še danes; ko Adamič govori o drugi generaciji priseljencev v ZDA, t. i. novih Američanih, pa o "hordah iz južne Evrope", ki da so v času depresije jemali službe "pravim" Američanom, dobimo jasno sliko večno aktualne ksenofobije in lažnega patriotizma, ki ju lahko preslikamo v večino kulturnih okolij 21. stoletja.