Čeprav je leta 1936 na Aljaski rojena pisateljica začela objavljati razmeroma kmalu, so zgodnje materinstvo, ločitve, samohranilska skrb za štiri otroke, selitve, odvisnosti, menjavanje služb in zapletene družinske razmere prekinjale njeno pisanje in ga za več let tudi zaustavile, tako da je v času njenega življenja ostalo le pri treh kratkoproznih zbirkah, enem zažganem in enem ukradenem romanu in posamičnih objavah. 43 odbranih zgodb pa je izšlo v posmrtni zbirki, za katero zdaj kritiki in bralci po vsem svetu iščejo presežne oznake.

Begavo življenje Lucie Berlin je našlo zavetje v njenem pisanju, zato je naslovnica slovenske izdaje, naslovljene Priročnik za čistilke, na kateri se poštirkana gospodinja ubada s kupom posodja, zavajajoča. Takoj ko vstopimo v prvo zgodbo Angelova pralnica, kjer ženska z ostarelimi, živčnimi, osamljenimi dlanmi v ‘’ofucani’’ perilnici stke bežen odnos z ostarelim apaškim poglavarjem brez plemena, a s steklenico jim beama, vemo, da nas tudi na naslednjih straneh čakajo nekonvencionalna razmerja in razmere.

Lucia Berlin sega po zgodbe in like v svet dela, na družbeno in geografsko obrobje. Na osi Amerika-Mehika-Čile med drugim srečamo čistilke, receptorke, medicinske sestre, učiteljice, razbite družine, ki se med odvisnostjo, stiskami in rasnimi predsodki, na ulicah, v zaporih, bolnišnicah, prikolicah ali običajnih soseskah skušajo držati nad vodo. V ospredju so predvsem ženske, ki zmorejo vse, a niso junakinje, kaj šele moralne zmagovalke: mati alkoholičarka, ki zgodaj zjutraj mrzlično išče trgovino s pijačo, ilegalna mehiška priseljenka, ki svojega jokajočega otroka strese do smrti, vnukinja, ki dedku zobozdravniku izpuli zobe, sorojenki, ki skušata pred smrtjo počistiti z zapletenim odnosom z materjo.

Liki in odnosi med njimi imajo v zgodbah v knjigi Priročnik za čistilke prednost pred zapleti, kaj šele razrešitvami. Lucia Berlin pripoveduje stvarno in jedrnato, kar lahko glede na vsebino deluje surovo, toda osuplega bralca občasno strese tudi s humorjem ali mu ponudi ''iztočnice'' za razmišljanje, čutenje ali celo bralni premor: ''Ko umrejo starši, nikogar več ni, ki bi te obvaroval pred smrtjo,'' zapiše v zgodbi Bridkost, v Angelovi pralnici pa: ''Kdor pravi, da natanko ve, kako se počuti nekdo drug, je bedak prve klase.'' Ali v antologijski zgodbi Moj džokej: ''Džokeji imajo čudovite rentgenske slike. /…/ Njihova okostja so videti kot drevesa, kot rekonstruirani brontozavri.''

Lucia Berlin je odlična, pristna pripovednica, ker se v človeško izkušnjo upa potopiti globlje od drugih. Je ena redkih, ki zna iz navideznega niča narediti nepozabno zgodbo.

Iz oddaje S knjižnega trga