To sicer ni bistveno za razumevanje dela, je pa vendarle zanimivo dejstvo, saj je roman Naj me kdo zbudi takole pod črto res predvsem nadaljevanje – ne le kratke zgodbe, ampak tudi avtoričinega siceršnjega proznega ustvarjanja.

Roman pripoveduje o študentki umetnostne zgodovine, ki se odpravi v Firence, da bi napisala magistrsko nalogo o baroku. Zaveda se, da ji bo njena študijska usmeritev doma verjetno omogočila zgolj delo v lokalu, obupana je nad svojim fantom in razočarana nad lastnim videzom, zato postane lahka tarča zapeljivega in premožnega Alessandra.

Ana šele pozneje izve, da je Alessandro svojo dušo že zdavnaj prodal hudiču, njo pa umoril, ne da bi se tega res zavedala. Lepi princ bi bil odrešen svojega uroka, če bi ga bila izbranka zmožna zavrniti, a ji je spodletelo. Ljubezenski paradiž je tako po drugi strani pekel, iz katerega se ni več mogoče rešiti.

Sicer pa je bolj kot zgodba pomembna tehnika pripovedovanja. Podobno kot v zbirki kratkih zgodb Tramvajkomanda ali v romanu Četrtek ob treh, v katerem zgodbo prav tako pripoveduje že mrtva junakinja, ima tudi v obravnavanem romanu pomembno vlogo onstranstvo. Ker je prvoosebna pripovedovalka že mrtva. Kljub temu je osebno vpletena, dogajanje sicer spremlja, a s precejšnjo distanco, ki omogoča popolnoma nov pogled na ljudi, ki so ji bili blizu.

Pogosto se zdi, da Ana živi v labirintu s številnimi slepimi ulicami, na primer ko se pogovarja s pokojniki ali ko tava po ulicah Firenc. Ker čas začne teči nepredstavljivo hitro, se obremenjuje z davno preteklostjo in sedanjostjo, ki ob hitrem poteku dogodkov hkrati postaja tudi daljna prihodnost, v kateri se kot Hamlet pogovarja z lobanjo, tokrat lastno.

Kljub precej morbidni tematiki je roman Naj me kdo zbudi poln za avtorico že značilnih ironičnih bodic, humorja in sproščene igrivosti. Onstranstvo spominja na prazno platno, ki ga pisateljica po trenutnem navdihu polni z ljudmi, predmeti in različnimi situacijami. Vrata v Alessandrovi sobi se poljubno prikazujejo in skrivajo, tapete na stenah se menjajo, pogovori z domačimi so v občasno precej napeti, a se pozneje izkaže, da so le plod Anine domišljije.

Podobno neobremenjen je tudi odnos do likovne umetnosti. Namesto študioznih razlag roman ponuja primerjave med Rembrandtovo Kopalko in mis sveta, med boginjo Venero in Sophio Loren. V romaneskno zgodbo sta posredno vpleteni še (najmanj) dve umetnini: Rinaldo in Armida z naslovnice ter upodobitev kopajoče se Suzane, ob kateri se Ana in Alessandro prvič srečata. V obeh zgodbah, po kateri sta sliki nastali, se pojavita dva moška: v prvem primeru vojaka, ki iščeta Rinalda, da bi se vrnil v boj, v drugem primeru pa starca, ki zalezujeta lepo Suzano. Nekako podobno sta tudi v romanu kar naprej navzoča dva zalezovalca, najpogosteje eksorcista, ki zasledujeta zaljubljen par in skušata ugotoviti, zakaj se je postaven mladenič zaljubil v dekle povsem povprečnega videza.

Ljubezenski roman se tako iz fantastične srhljivke znova prevesi v nekakšno detektivsko pustolovščino. Študentki, ki se sicer rada ponaša s svojim znanjem, pa kar naenkrat ostane le še kup vprašanj in zelo malo odgovorov.

Takšna na pol oddaljena pripovedna perspektiva in ironija imata v romanu svoj čar, pa tudi slabosti. Lucija Stepančič ima pretanjen občutek za detajle in humorne preobrate, za neobremenjeno analiziranje sveta in medsebojnih odnosov. Zgodba tako ves čas deluje slogovno dovršeno, ko pa pogled preusmerimo iz posameznih delov na celoto, se ne moremo znebiti občutka, da je prav skrb za način pripovedovanja ves čas pomembnejša od vsebine.
Nenehno spreminjajoči se svet deluje fantastično, kot mora, iz katere se bo Ana vsak čas zbudila, po drugi strani pa precej domače – kot krhek svet, v katerem živimo, in za katerega se podobno kot za tistega v romanu zdi, da se bo vsak hip sesul sam vase.

Iz oddaje S knjižnega trga.