Ob pesmih in zgodbah je D’Annunzio s svojim provokativnim, nespametnim, vendar tudi pesniško učinkovitim in samopromocijskim delovanjem poleg literature pisal še eno enako napeto in preobratov polno zgodbo – svoje življenje. Vse od prvih objav v rosnih letih je bila reklama sestavni del njegovega pesniškega početja, v tem je bil drzni znanilec sprememb. Ob izidu svoje druge knjige je časopisom poslal osmrtnico in hvalisav nekrolog in kot prezgodaj umrli genij s tem usmeril pozornost na pesniški material. Ščuval je k vojni, ki jo je jemal brez empatije, kri vojakov mora poživiti postan mir, je trdil. Sam je dajal zgled in letel nad Trst in Dunaj z vojaškim letalom in na takrat avstro-ogrski mesti metal letake. In kakšno bombo. Z žepno torpedovko je napadel ladje v Bakru in pozneje s svojo pisano in kriminalno druščino zasedel mesto Reka, vse dokler ga niso pregnale granate z italijanskih ladij. Ves čas je bil v soju žarometov medijev, ki so pisali o njegovi drznosti in pogumu, največkrat kar informacije, ki jim jih je sam dostavljal.

D’Annunzijevi nastopi, kadar je bilo treba mobilizirati ljudi za vojno, so bili očarljivi in polni energije. Številni pričevalci govorijo o tem, kako je ves vročičen in skoraj pogrbljen plešast možic v hipu oživel, ko je nagovarjal množice. Biografinja mu priznava, da mu je žanr vojnega hujskaštva uspelo dvigniti na novo raven, tudi zato, ker je uporabljal stare tehnike, kot sta liturgično spraševanje in odgovarjanje, ponavljanje. D’Annunzijeva biografija je polna vznesenih prispodob in pogosto je osnovo zanje mogoče najti osnovi v realnih dogodkih. Ti so v obsežni študiji Ščuka podrobno razčlenjeni, bogato podprti z dnevniškimi zapisi, ki so bili ne le v službi graditve kulta osebnosti, samopoveličevanja in podobnega, temveč je pesnik ves čas tudi zbiral gradivo za svoje romane. Začel je kot žurnalistični poročevalec z družabnih dogodkov, se prebil v visoko družbo in prišel v stik z njenim razkošjem, imel je nepreštevno število ljubic, med njimi tudi znane igralke in glasbenice z Eleonore Duse na čelu. Živel je razkošno in razuzdano in pogosto bežal pred upniki, čeprav ni slabo služil, vendar ni plačeval hotelskih računov, kopičil je predmete in živali, živel ekstravagantno, življenje mu je bilo posuto z rožami, da so bili njegovi prihodi videti skoraj pogrebno. Na koncu je živel ob Gardskem jezeru v polovici križarke, vojne ladje, vkopane v hrib in spremenjene v hišo.

Biografija Lucy Hughes–Hallett Ščuka je poučno in napeto branje; za napetost je poskrbela že kontroverzna osebnost predhodnika fašizma in podžigalca izključujoče in militantne ideologije, ki se je redila v prvi tretjini prejšnjega stoletja. K berljivosti pa ob neverjetni količini upoštevanega gradiva pripomore tudi široka in poljudna uvrstitev D’Annunzia med sorodne evropske literarne in politične pojave; bil je vzor Mussoliniju in kot drugi duce je bil na začetku skeptičen do fašističnega nasilja in načina reševanja političnih težav.

Monografija Ščuka je napisana z literarnim zamahom in brez moraliziranja glede obdobja, ko so militantni govorci kuhali Italijane najprej za prvo in potem za drugo veliko vojno. Ob tem pa lahko v takratnih konfuznih razmerah prepoznamo enako plodno grudo, na kakršni uspevajo tudi današnji populizmi in dobimo svarilne zglede, do kakšnega nerazuma lahko množico privede ščuvanje nad šibkejše in kako boleče je pozneje soočenje s posledicami.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).