Ta določila se pogosto prepletajo med seboj in veljajo za soodvisni miselni okvir. Avtor namenja pozornost spremembam, ki se porajajo v razmerju med vero in razumom, ter navede stališče, da religijsko nanašanje na resnico ni nekaj, kar bi izključno spadalo v preteklost, temveč je še vedno živo in bo zato zagotovo zaznamovalo tudi prihodnost. Prepričan je, da bi bilo pravzaprav mogoče govoriti celo o vrnitvi religijskega v središče kulturno-duhovnih procesov, ki označujejo zahodno civilizacijo.

Trebežnikovo delo je nastalo v sklopu podoktorskega raziskovalnega projekta Izzivi postmoderne filozofije religije: tekstualnost, transcendenca, skupnost. V knjigi avtor proučuje tri različne poglede na prihodnost, in to ekonomskega, religijskega in znanstvenega. Ustavi se pri Maxu Webru, Fjodorju Mihajloviču Dostojevskem in Günterju Andersu. S prispevki o teh mislecih je Luka Trebežnik sodeloval tudi na konferencah in simpozijih, ki jih je organiziralo Kulturno-umetniško društvo Apokalipsa. Knjiga Svetloba na obzorju je razširjena zbirka razmislekov, pripravljenih za te konference, nekakšen subjektivni kronološki in duhovnozgodovinski dokument delovanja inštituta in založbe Apokalipsa.

Max Weber se je po avtorjevem mnenju s svojo poglobljeno analizo prepleta gospodarskih in religijskih motivacij vpisal v zgodovino družboslovne in humanistične misli. Nemški ekonomist in sociolog je trdil, da so stare religijske oblike zaznamovane s smotrno racionalnim urejanjem sveta in so torej sorodne kapitalističnemu urejanju družbe. Racionalizacijo je mogoče meriti po dveh merilih: v kolikšni meri se je otresla magije in koliko ji uspeva urejati svet kot sistematično celoto z ustrezno etiko. Poroditi se je moralo religijsko samoomejevanje, in to v obliki demistifikacije religijskih elementov in postopnega odčaranja sveta. Protestantska delovna etika je spodbudila nesluten razvoj kapitalistične produkcije in potrošnje ter porodila miselnost, ki je privedla do razcveta zahodne racionalnosti.

Luka Trebežnik namenja pozornost tudi Sørenu Kierkegaardu in meni, da je njegov projekt zasnovan kot kritika razsvetljenskega ideala absolutne vednosti. Danski mislec je prelomil z ekonomsko logiko. Če je osnovna Webrova teza, da so religije plod gospodarskih in drugih značilnosti ter so nereligijski družbeni elementi, med njimi na primer ekonomija in gospodarstvo, pravzaprav poganjki religijskih praks in sistemov, pa Kierkegaard trdi prav nasprotno, češ da je religija oster prelom z dominantno družbeno ureditvijo in prevladujočo kulturo ter da mora to vselej tudi ostati. Sociologija je za Webra pomenila znanost, ki se odpoveduje doumetju posameznika v njegovi posamičnosti, da bi ga bolje razumela v njegovi občosti, se pravi družbenosti, Kierkegaard pa dvomi o pomenu in vrednosti množice in jo pojmuje samo kot seštevek članov oziroma ljudi, ki jo sestavljajo, in celo kot nekakšno lažnost.

Dostojevski je v Trebežnikovih očeh prerok in upornik proti sodobnim družbenim trendom. Njegova dela so polna globokih uvidov o trpljenju, krutosti in brezupu. Nekateri protagonisti v njegovih romanih so zanikovalci in demonični liki, polni zlobe, pohote in sovraštva, pa tudi nihilisti in razočaranci. Celoten opus je mogoče brati kot serijo odzivov na novico o smrti Boga in izgubi kompasa za moralno delovanje. "Če ni Boga, je vse dovoljeno."

Andersovo pisanje naj bi imelo svarilni in agitacijski značaj in je usmerjeno k duhovni inteligenci človeka in njegovim možnostim spreobrnitve. Trebežnik se zaveda nujnosti sprememb sodobnega odnosa do sleherne drugosti, bivanjske odprtosti, afirmacije dostojanstva in izjemnosti prihajajočega. Vse to naj bi pomenilo možnost za vznik pristne eksistence in žive družbenosti.

Na koncu knjige Svetloba na obzorju sta dodana odlomka iz recenzij Lenarta Škofa in Branka Kljuna. Prvi recenzent, Lenart Škof, vrednoti Trebežnikovo delo kot izjemno zanimivo obravnavo problematike sodobne postsekularne dobe z vidika velikih figur evropske misli, Kierkegaarda, Webra, Dostojevskega in Andersa. Knjiga s svojim naslovom kaže v prihodnost človeštva, ki se je po Webrovi diagnozi odčaranja znašlo v vrtincu kataklizmičnih situacij. Očiten je avtorjev unikatni pogled na preteklost, sedanjost in nove zasnutke prihodnosti, take, ki se v odprtosti za svobodo razgrinjajo pred nami. Drugi recenzent, Branko Klun, meni, da Trebežnikovo delo prinaša svežino v slovenski prostor in kaže nove možnosti dialoga v postsekularni družbi, v kateri razum in vera doživljata temeljito preobrazbo. Razum izgublja svojo prepričljivost, ki jo je gradil na znanstveno-tehničnem obvladovanju sveta, vera pa se poslavlja od okvirjev tradicionalnih religij in se razodeva v širšem eksistencialnem značaju. Prav iz teh novih, postmodernih uvidov Luka Trebežnik ponuja drugačno interpretacijo tako za zgodovinski razvoj modernosti kot za njeno projekcijo v prihodnost. Avtor kaže na pozitivni vidik eksistencialno razumljene vere, ki je kot afirmativna odprtost zmožna zaznati novo svetlobo na obzorju prihodnosti.

Knjiga Luke Trebežnika Svetloba na obzorju ponuja poglobljeno religijsko in filozofsko vednost. Informativno in problemsko zanimive so tudi povedno zgoščene opombe, v katerih avtor razgrinja etimološka pojasnila, vsebinske vidike, teoretična stališča in ozadje nekaterih problemov.

Iz oddaje S knjižnega trga.