Vidmarjeva je namreč kmalu razširila svoj tematski prostor in v njeno pesem so začeli vstopati elementi družbenega – spol pri njej tako nikoli ni zgolj biološki, ampak vedno tudi družbeni spol, ljubezen pa presega okvire intime med ljubimcema in postane polje, na katerem se odigravajo "drame" med različnimi družbenimi vlogami in hkrati tisto polje, ki ji omogoča pesniško izrekanje. Poezija Maje Vidmar je torej izrazito dialoška, v njej pa najdemo različne like in persone, pri čemer je treba poudariti, da ti skoraj vedno nastopajo v odnosih: tako srečamo žensko med ženskami, žensko med moškimi, žensko v partnerskem ali materinskem odnosu itd. Vse omenjeno je v grobem tudi poetološki okvir njene najnovejše zbirke.

Tudi v Minutah prednosti srečamo za njeno pisanje zdaj že značilno preigravanje različnih vlog. Pesmi se dogajajo znotraj intime, ki je družbeno in kulturno zaznamovana, pisava pa vznika iz globokega erotičnega, tako rekoč že taktilnega odnosa lirskega subjekta do sveta. Na to nas opozori že prva pesem v zbirki Vaja z udarcem na pavke, v kateri beremo verze: "Bodi taščica, ki prhne / na tanko vejo flavte, / in flavtistka, ki zadržuje dih. / Potem predihaj vse / možne zamenjave / ..."
Zbirka Minute prednosti ni ponovitev že napisanega, in to kljub avtoričini bojazni, izraženi v uvodnih verzih pesmi Najnujnejše: "Mogoče sem najnujnejše / že napisala in bo zdaj / treba delati kaj drugega." Raba persone je v nasprotju z njenimi prejšnjimi zbirkami precejšnja. Najprej tu nastopajo živali, vendar ne na basenski način; pesnica jih s tem, ko jim v usta in kljune položi besede, že samodejno nekako počloveči, toda hkrati se zaveda tudi njihove enkratnosti v odnosu do človeškega sveta. Toda to še ni vse! Živali v tej zbirki namreč vedno znova nagovarjajo lirski subjekt, posledica tega pa je, da se izmikajo siceršnji ustaljeni rabi persone, hkrati pa tudi lirski subjekt spreminjajo v objekt. Rezultat te s pesniškega vidika inovativne rabe persone je svet, ki ni več antropocentričen, saj v njegovem središču niso več ljudje, ampak živali: škorpijon, ribe, srnjaček in druge. Vzporedno s tem pa poteka tudi razsrediščenje subjekta, kar je še posebej vidno v pesmih, kjer se srečamo z različnimi alegoričnimi liki, skozi katere se izražajo določeni vidiki duševnosti, kot so na primer Skrbeči, Žalostni, Cinični in drugi.
Pred nami torej poteka drama najprej razsrediščenja sveta in potem še razsrediščenja subjekta. Svet je nestalen, saj razpada na podobe, ki pa so tudi same nestalne, porozne. Podobno se godi subjektu, ki ni enovit, vendar pa tudi ni t. i. razpršeni subjekt, ampak je na posamične funkcije razkosani subjekt, s katerim je "jaz" venomer v dialogu, za katerega pa se zdi, da je poln nesporazumov in tudi pritajenega boja za nadzor nad delovanjem zdaj že razpadlega subjekta. Pisava Maje Vidmar, čeprav jo kritika bolj ali manj uvršča v varno kategorijo intimistične poezije, spada morda med najbolj subverzivne pesniške pisave v tem hipu pri nas. V praksi to pomeni, da imamo opraviti s poezijo, ki "gre do konca", torej s poezijo, ki zaradi bralčevega ugodja ne bo skrenila v znano. In "do konca" gre tudi v pričujoči pesniški zbirki, in sicer v njenem sklepnem delu, kjer v pogojno rečeno ciklu pesmi (pogojno rečeno zato, ker te pesmi niso ločene od drugih v zbirki), subjekt dokončno razpade v dialog nedefiniranih in neidentificiranih glasov. Tu ni več živali ali alegoričnih postav, ki bi glasovom, govorečim drug mimo drugega, lahko podelile obliko, jim nudile zavetje vsaj delno znanega. Subjekt, ki je do tega hipa še ohranjal neko razvidnost sebi in bralcu, ki je še zmogel govoriti o "izgubljenosti", je tu resnično izgubljen. "Kdo si?" je vprašanje, ki se obsesivno ponavlja skozi zadnje pesmi Minut prednosti, odgovori, ki mu sledijo, pa so brez jasnega izhodišča in jasnih referenc, so le množica glasov, ki trepetajo na robu slušnega polja. Zbirka, ki se je začela z "zamenjavami" in se nadaljevala z razpadom antropocentričnega sveta in razkosanjem subjekta, se konča v brezobličnosti, samoti ...
Literarna teorija nam o lirskem subjektu vedno znova pozabi povedati neko temeljno resnico o poeziji – da lirski subjekt ni zgolj vidik avtorja ali avtorice pesmi, ampak da smo ta lirski subjekt mi, ki pesmi beremo, se jim izročamo. Vprašanje Kdo si? tako ni namenjeno le avtorici Minut prednosti, namenjeno je tudi bralki ali bralcu. In prav tu, ob koncu zbirke, je točka, kjer v zbirko tudi vstopimo – da se zavemo svoje lastne odtujenosti, lastnih "zamenjav kože", lastne razkosanosti in izgubljenosti. "Kdo si? // Ne vem. Vsi omenjeni / so tukaj. //" so sklepni verzi Minut prednosti. Da se zavemo svoje enkratnosti v mnogokratnosti.
Najbrž ni treba posebej poudariti, da to zmore le odlična poezija.
Peter Semolič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).