Njen prvenec Odhajanja iz leta 2004 so zaznamovali prehodi in odhodi, poslavljanje in zapuščanje v najširšem pomenu, v njeni drugi zbirki Dvoriščna okna iz leta 2009 so v ospredju ženski liki, matere z družbenega obrobja, v Vzporednih svetovih pa beremo zgodbe, katerih poudarek je res na soočenju kontrastnih svetov, vendar ne v znanstvenofantastičnem ali ezoteričnem pomenu, temveč se vzporedna stvarnost v zgodbah riše na več ravneh našega slovenskega današnjika. Denimo na podlagi različne socialne ali narodnostne pripadnosti protagonistov, v različnih časovnih razsežnostih, pogosto v soočenju protagonistove sedanjosti s preteklostjo kakor tudi ob različnih notranjih ravneh likov, na primer v soočenju želje, fascinacije ali iluzije z resničnostjo.
S prejšnjima zbirkama pa knjigo povezujeta tudi močan socialni poudarek, posluh za obrobneže, zapostavljene, socialno ogrožene. Ožariščeni so predvsem liki s socialnega dna, brezposelni, fizični delavci, tovarniški delavci, priseljenci oz. njihovi družinski člani ali pa le kandidati za zdrs po družbeni lestvici. Vsi ti ljudje niso zgolj nosilci svojega poklica, temveč so hkrati tudi možje, žene, očetje, matere, bratje, sestre, prijatelji, sinovi, sošolci ... Torej celovita družbena bitja, katerih ustaljeni življenjski ritem v zgodbah najpogosteje zaradi socialnega ali duševnega pretresa nepričakovano zastane. Večina zgodb tako tematsko spominja na zrcalno sliko dnevnoinformativnih novic o izkoriščanju na delovnem mestu, nizkih plačah, propadanju podjetij, tragičnih nesrečah, brezdomstvu ipd. Pri tem pa zgodbe po svoji idejni zasnovi vendarle segajo bolj na področje dokumentaristike, težijo namreč k odstiranju psihosocialnega ozadja, saj so liki prikazani v razpoki med njihovim družbeno-socialnim in zasebnim položajem.
Pisavo Manke Kremenšek Križman lahko brez zadržkov označimo za socialnorealistično. V zgodbah je jasno izražena kritika socialno nepravičnega sveta, v katerem živimo. Vidna je zlasti v orisu stisk ali vsaj nelagodnosti, ki jih takšen družbeni red povzroča tako tistim zgoraj kot tistim spodaj. Čeprav se zgodbe skušajo izogniti stereotipom in številni liki v fragmentarnosti kratke zgodbe zaživijo v vsej celovitosti, pa so v določenem segmentu vendarle klišejske – najsi gre za oris nekaterih protagonistov ali za izbiro motivov. Na področje stereotipa zatiranih žensk zdrsne na primer lik natakarice, bosanske priseljenke z manjvrednostnim kompleksom, ki se nadrejenemu v službi pusti zatirati skoraj do bridkega konca. Prozorna in enodimenzionalna sta tudi užitku in udobju zavezana zobozdravnik in japi. Precej izrabljen je že tudi motiv brezposelnega pijanca, ki se pred televizorjem izgublja v alkoholno-virtualni resničnosti, medtem ko mu zakon pred očmi razpade in žena odide. Med bolj tendenčne bi lahko uvrstili tudi motiv revne šivilje, ki občuduje prestižni kos oblačila v še prestižnejši trgovini, in prikaz klošarja kot "velikanske umazane kepe mesa".
Po drugi strani pa je nekaj zgodb, ki stereotipnost vendarle presegajo, na primer lik neke druge šivilje, ki je zadovoljna s svojim delom in življenjem. Ne povsem shematična sta tudi fotograf in delavec pred upokojitvijo. Tisto, kar like naredi žive, so njihova trdoživost in drobne osebne zmage, zadoščenja, s katerimi si rešujejo poteptano dostojanstvo in posledično duševno zdravje. Na teh podrobnostih, strategijah reševanja iz osebne krize nemalokdaj temeljijo celotne zgodbe; s tem pa se veča njihova sugestivnost in kaže avtoričina velika empatija do njenih likov.
Vzporedni svetovi kompozicijsko niso "trenutki spoznanja" niti "zgodbe na dušek" ali "zasukane štorije", ampak bolj nekakšne "minipovesti o dobrih ljudeh". Zgodbe delujejo po načelu potopitve v miselne in stvarne svetove njihovih protagonistov, ne težijo nujno h končni poanti, presenečenju, zasuku, bistvena je psihologizacija likov, ki postaja avtoričin zaščitni znak. Paralelni svetovi, izrisani v zgodbah, delujejo kot milni mehurčki, v katerih živijo protagonisti in se ob medsebojnem trku, želenem ali ne, nujno razpočijo. Na tem poku, ki pomeni razgaljenje surove vsebine, soočenje kontrastov, različnih usod in pogledov na svet, različnih ciljev, so zgrajene domala vse zgodbe.
Vzporedni svetovi se s svojim družbenim angažmajem, s socialno kritiko pridružujejo plejadi slovenskih avtorjev in del, v katerih je s posebno osvetlitvijo socialno šibkih – delavskega razreda, priseljencev, brezposelnih ipd. – kritično pretresena družbena stvarnost, zato idejno-tematsko ne pomenijo posebne novosti. Ne gre pa jim odrekati poglobljenega razumevanja človekove duševnosti, sodobnih družbenih silnic in solidnega upovedovanja. A če v literaturi vendarle iščemo presežnost, se bomo morali ponjo odpraviti v druge vzporedne svetove.
Diana Pungeršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).