Ladivine seveda ni žanrska literatura, vendar vsebuje kopico manipulativnih, težko določljivih in dvoumnih likov, ki jih ne vodijo npr. koristoljubje, temveč občutek sramu, krivde in obžalovanja. To je zgodba o treh generacijah žensk in njihovih družin iz francoske province; dvema je ime Ladivine, med njima pa je fascinantna junakinja z dvema imenoma in dvema identitetama. Pravo ime hčerke postarane Ladivine, preproste in revne snažilke iz okolice Bordeauxa, je Malinka, toda Malinka je v letih, ko je zapustila mamo in ki jo zdaj skrivoma obiskuje enkrat na mesec, postala Clarisse, Clarisse Rivière, katere mož Richard ni vedel za njeno mamo, kot tudi mama ni vedela ničesar o njeni družini in vnukinji, ki ji je ime - Ladivine.

Že to "preprosto" izhodišče ponuja neverjeten čustveni in dramski pospešek, ki ga intenzivirajo številni detajli. Marie NDiaye je velemojstrica elegantne dvoumnosti grozljivih medčloveških odnosov, ki jih definirajo tako Malinkino/Clarrisino razmerje do matere (ki jo zaničuje), kot odnos ostalih do nje. NDiayeva Clarissino mamo nemalokrat označuje slabšalno (kot "služkinjo"), Clasisse pa je v procesu vzpostavitve svoje nove identitete tako radikalna, da ob vsakomesečnih obiskih govori, da ne obiskuje svoje, temveč "Malinkino mater." Nadalje, "Malinka ni bila nikdar poročena, ni imela otrok," otroke in moža ima Clarisse. Toda ko Clarise moža izgubi in najde novega partnerja, primitivnega in nasilnega Freddyja Moligerja, ko roman nenadoma zamenja tako fokus kot generacijo (kar je za NDiayevo značilno), Clarisse nenadoma znova postane Malinka, novega moškega celo predstavi mami.

Kar še ne pomeni, da junaki zdaj postanejo normalni. Kljub dejstvu, da NDiayeva v sklepni tretjini govori o Clarissini hčerki Ladivine, ki si je našla nemškega moža in živi v Nemčiji, ostaja Clarisse osrednji lik, saj kljub njenemu slovesu vsi ostajajo nezgrešljivo povezani z njo, tudi nekdanji mož Richard Rivière, ki se znova poroči samo zato, ker je novi izbranki ime Clarisse, obenem pa zanemarja Ladivine in se zavestno izogiba vsakršnih fizičnih stikov. To je roman o bolečih razmerjih in travmah, ki jih liki niso sposobni premostiti, zdi se, da nihče zares ne pozna nikogar in da je ljudem malo mar za najbližje, ali pa morebitnih občutij ne znajo izraziti.

V drugi polovici romana, ko NDiayeva odločno vstopi v polje fantazmagoričnega, se "zlomi" še bralec, ki ostane ujet v svet skrivnosti, malodušnih prikazni, nejasnih identitet, nedoločljivih dvojnikov, nezmožen, da bi sproti dojemal različne časovne in pripovedne ravni. V tem smislu je Ladivine vrhunski psihološki triler, sicer pa smo priča nepreseženi drami o travmah postkolonialne Francije, ki zaznamuje in iz rok ne izpusti pripadnice več generacij. Ali kot je povedal nekdo: "To je divja zgodba o duhovih, ukoreninjena v imigraciji in izgnanstvu."