Misel se v nekoliko predrugačeni obliki kasneje ponovi: "V izgubi najdemo sami sebe in smo, kar smo v resnici: ranljiva bitja, oskubljeni mladi škorci, ki kdaj padejo iz gnezda in upajo, da jih bo kdo pobral in vrnil mami."

Nelagodje je torej že od začetka zaznamovano z izgubo, a tudi z iskanjem sebe. Otroški svet pripovedovalke, dvanajstletne deklice po imenu Jas, obvladujejo pravila čarobnega razmišljanja, ki pravi, da je smrt mogoče razumeti le prek približevanja: smrt se lahko ozavešča le s smrtjo. Člani družine Mulder namreč po tragični izgubi najstarejšega otroka vsak po svoje propadajo, med starši in preostalimi tremi otroki pa zazeva vrzel, ki se iz dneva v dan veča. Avtor Marieke Lucas Rijneveld je vsakemu liku pripisal samosvoj način spopadanja z izgubo, vsakega vse bolj očitno zapira v njegov mali svet in ga tako oddaljuje ne le od realnosti, temveč predvsem od najbližjih. Vsak po svoje se liki zatekajo k resignaciji, samomorilnosti ali sadizmu, predvsem pa k molku. Levji delež bremena nase vzame s krivdo obremenjena Jas: v želji, da bi preprečila uboj svojega najljubšega zajca, je boga prosila, naj raje vzame njenega brata. In ker se je Jasina želja izpolnila, mora zdaj odplačati svoj dolg pred družino, izpolniti daritve smrti, to pa počne tako, da si izmišlja najbolj nemogoče, pogosto krute in tudi seksualne rituale, s katerimi bi, tako se ji zdi, končala z nizom nesreč, ki zadevajo njeno družino.

Nelagodje večera je po svoje roman o nezmožnosti izražanja bolečine, s katero se odrasli ne zmorejo spopasti, otroci pa je ne znajo zajeti. Jasina čudaštva niso ekstremna, ker bi avtor sledil kakšni doktrini šoka, temveč zato, ker je kot lik tako zastavljena. Njena perspektiva ni otroška zaradi jezika, temveč zaradi načina, kako dojema svet in kako si predstavlja medčloveške odnose. Prizore, ki so na meji incesta ali opisujejo povsem neozaveščeno nasilje nad živalmi, spremlja grozljiva, moreča naivnost. Jas pravzaprav vse razume dobesedno, verjame, da bo petelin po udarcu s kladivom zakikirikal in mirno živel naprej, tako kot verjame, da ima njena vse bolj shujšana mati v trebuhu kamen ali da v kleti skriva Jude na begu. Jas je, kot sama pravi, "na pravi strani", toda ta stran se je po bratovi smrti čustveno povsem izčrpala, morda zato, ker je bila obsojena na molk ali na zakodirano ponavljanje cerkvenih psalmov, ki v danem kontekstu dobivajo zlovešče podtone. Roman Nelagodje večera ima to posebnost, da se zdi zunaj časa, čeprav poteka v začetku novega tisočletja in se spogleduje s tedaj aktualnimi referencami, predvsem s tisto na izbruh parkljevke in slinavke. Zgodba družine Mulder se odvija na nizozemskem podeželju, v kalvinski skupnosti, ki se preživlja pretežno s kmetijstvom, in "modernosti" ne zaupa preveč, vse to pa v romanu krepi občutek osamelosti ali bolje odmaknjenosti pripovedovalke od česarkoli zunanjega, kar bi ji bilo lahko v uteho. Že zaradi geografskih in ideoloških danosti se Jas lahko zanaša le nase in na svoj notranji svet, ta pa je pričakovano zmeden, tudi zato, ker je ravno na prelomu otroškosti in odraslosti.

Rijneveldov roman v nekaterih potezah spominja na Del Amojevo Živalsko kraljestvo – tudi v tem, da podeželje v 21. stoletju očitno nosi v sebi nekaj smrtonosnega. Nelagodje večera ima vse lastnosti prepričljivo izpeljanega dela, čeprav so liki že od vsega začetka tako zasidrani v svojo žalost, da je težko verjeti, da so bili kdaj prej drugačni. Prej nasprotno, kot bi bila katastrofa že od začetka vpisana v njihova življenja in kot bi zgodbo narekovala nekakšna predstava o neizogibnosti usode – v ospredju ni zaključek, temveč izpeljava propada. Ta pa se v Nelagodju večera razpleta s temačno privlačnostjo.

Iz oddaje S knjižnega trga.