Pripoved, ki ponuja tako izmišljena kot aktualna dejstva, resnična zgodovinska ozadja in osebnosti iz političnega in umetniškega sveta, je vendarle ves čas usmerjena v razdvojenost pripadnikov slovenske manjšine, njihove razprtije in nerazumljenost, tako na nekoč slovenskih tleh v Italiji kot v matični Sloveniji.

Dogajanje in zgodbe romanesknih likov se spletajo iz dveh popolnoma nasprotnih načinov pisanja, res presenetljivo združenih v romanu. Političnemu delovanju posameznikov in dveh zvez, ki naj bi zastopali interese manjšine, je namenjen skrajno sarkastičen, ironičen in satiričen jezik, delovanje močno karikiranih likov je zgolj prilizovanje ali popuščanje oblasti in večinskemu delu prebivalstva, ki v zahtevah po dvojezičnih napisih in uporabi slovenskega jezika vidi nepotrebno kompliciranje in čudaštvo, češ da manjšina živi na italijanskem ozemlju in jé njihov kruh, naj bo torej pragmatična, naj govori v jeziku, ki ga vsi razumejo, torej italijanskem, naj se integrira in asimilira in ne pritožuje. Kritične puščice s precejšnjo dozo humorja letijo tudi na izvoljene pripadnike slovenske manjšine, ki so v svojem delovanju mlačni, pohlevni in pohlepni, v svojih vrstah pa ne marajo ljudi, ki postavljajo vprašanja in problematizirajo. Zvezi, ki v svojem programu resda imata nekaj malenkostnih razlik, sta ZZS – Zveza zaupnih skrivnosti in ZKBM – Zveza kmalu bomo zraven. ZZSsestankuje v klubu Pri obriti kokoši, ki v svojih prostorih ponuja narodno in mednarodno restavracijo, ima sobe za skrivne sestanke, zaposluje pa brhke mladenke iz različnih delov sveta, ki udeležencem po mukotrpnih in vizionarskih načrtovanjih strežejo zgolj s predpasnički z ogromno pentljo na golem zadku. Zvezi imata pred seboj izjemno pomembno nalogo: pripraviti proslavo Dneva pozne pomladi, na lokaciji in s programom, ki ne bosta izzvenela provokativno nacionalistična in ki bosta všečna tako povabljenim visokim italijanskim predstavnikom kot gostom iz osrednje Slovenije.

Povsem realistično pristopa Marij Čuk k zgodbam posameznikov, zlasti k liku učitelja v slovenski osnovni šoli Radu Senici in njegovi sodelavki, učiteljici Marti, med katerima se sprva plaho, nerodno in s strahom prebuja ljubezen. Sanjam in hrepenenju, kakor tudi že omenjenim opisom pokrajine in tržaškega zaliva, posveča avtor najbolj tenkočutne in lirične odlomke in poglavja, ki bi jih prav lahko brali tudi kot pesmi v prozi. Ljubezen ni osrednja tema romana, se pa okoli teh dveh likov zgodba širi in nadgrajuje. Tako vstopamo v intimni svet družine Rada Senice, v kateri bosta kosili bolezen in celo smrt. Spoznamo Radovega prijatelja iz mladosti, podjetnika Naceta, ki preseneti s pesniško zbirko, ravnateljico Likovičevo, pokorno oblasti in volji staršev, frizerko Vido, zavestno, pokončno izobraženo Slovenko, vnukinjo partizana, ki se je zavzemal za postavitev spomenika padlim v NOB z rdečo zvezdo. Ločeni podjetnik in pesnik Nace je na svoji koži doživel, kaj pomeni mešani zakon, v katerem se njegova italijanska žena ni potrudila naučiti vsaj kakšne slovenske besede in se je ves čas počutil nepristnega, ko se je bil prisiljen izražati v italijanskem jeziku. Tako akterji romana kot pripadniki manjšinskega naroda svoje vsakdanje stiske in probleme čutijo in doživljajo mnogo intenzivneje, saj čutijo prikrit, pogosto poniževalen odnos sodržavljanov italijanskega rodu. Učitelj Rado Senica je sicer kritičen, a zgolj tarna v domačem krogu. Je razdvojen, sestankov zveze, v katero je vključen, se ne udeležuje, kar članstvo te zveze po tihem odobrava. Tudi Nace v zvezi ni zaželen.

In kaj imajo pri vsem tem koloradski hrošči? Ti so predmet proučevanja v zavodu za ugotavljanje slovenskih korenin koloradskega hrošča in poskusov za njegovo integracijo v tokove italijanskega kmetijstva. V tem zavodu pod okriljem ZZS, kjer 30 znanstvenikov natančno opazuje uboge insekte in vsak premik njihovih tipalk, je bil desetletje zaposlen Nace, lepega dne pa je izginjajoče žuželke zamenjal s komarji. Moral je zapustiti zavod, a se je, sprva čistilec, potem lastnik čistilnega servisa, več kot uspešno postavil na noge. Svojo upornost enoumju in poitalijančevanju pa je prelil v pesmi.

Roman Molk koloradskih hroščev odpira številna pomembna vprašanja in dileme. Med njimi o šolanju slovenskih otrok in otrok pripadnikov drugih slovanskih manjšin v slovenski šoli v Trstu. Kakšen je nivo tega pouka? Je ta šola zgolj jezikovni tečaj, začasno parkirišče otrok, ki bodo šolanje nadaljevali na italijanskih šolah? Ali slovenska knjigarna v Trstu, slovenska založba in Slovensko stalno gledališče še izpolnjujejo svoje poslanstvo? Koliko je še aktualen govor poslanca v italijanskem parlamentu Josipa Vilfana daljnega 21. junija 1921, v katerem se je, tako kot v vsem svojem političnem delovanju, zavzemal za enakopraven položaj Slovencev na Tržaškem.

Vendar se postavlja vprašanje, ali tolikšna stilna raznolikost, kot je v pričujočem delu, lahko tvori dovolj konsistenten roman? Ali mu ravno ta posebnost podeljuje izvirnost in zanimivost? Ali lahko povsem otipljive in prepričljive osebnosti v istem romanu bivajo drug ob drugem z zgolj obrisi in karikaturami z izstopajočimi negativnimi lastnostmi? Odgovori se skrivajo v branju romana.

Nada Breznik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)