Ivan Čuk, protagonist romana, je takrat star okoli dvajset let in vonj po obetu novega ga povsem omami in ponese. O zlatosti svobode slovesno zapiše par besed v dnevnik in gre s sovaščani praznovat v Trst, na svoj rojstni dan, tam se erotično zaplete s sovaščanko, to pa pripelje do zanositve in poroke. Vendar že na dan osvoboditve pade senca na početje politično aktivnejših sovaščanov in somišljenikov: med praznovanjem namreč Ivanov sovaščan in kolega izgine v veži meščanske hiše, kasneje pa odločno zanika, da bi sploh stopil vanjo. Slutimo likvidacije, tisto čudno mešanico nenadoma dovoljenega obračunavanja in morda v ozadju tudi skladnost tega posameznikovega nasilja s politično voljo. Tovariš s skrivno nalogo pozneje postane glavni tlačilec slovenskega nacionalizma čez mejo, v skladu s trenutno partijsko doktrino iz matice, katere izpostava je v vseh njenih spremembah, nagovarja ljudi k zadržanemu izražanju nacionalnih čustev, v imenu dobrososedskih odnosov in popuščanju zaradi višjih ciljev.

Skozi dele, ki so posvečeni posameznim desetletjem od vojne sem, so popisani nekateri politični in špekulantski manevri na vseh ravneh in straneh, enkrat v službi politične volje matice, ki z manjšino pravzaprav kupčuje, drugič izrablja njen teritorij in ustanove za nečedna bančna in finančna početja, iz katerih se potem financirajo tajne službe. Vse to se zgosti v stanje na terenu v času, ko Ivan svoje kraje zapusti. Tudi vaščani, ki kot kompaktna skupnost nikoli niso podlegli pritiskom pri rabi italijanščine in so celo svoje kolonizatorje, posebej v ta namen priseljene z juga Italije, asimilirali in jih vključili v skupnost, zdaj med seboj govorijo italijansko. Toliko raje takrat, ko je med njimi kakšen večinec.

Ivan Čuk pa ni samo pripadnik slovenske manjšine, spremljamo tudi njegov odnos z materjo in otroki ter njegove ljubezenske katastrofe – žena pobegne v mesto z italijanskim karabinjerjem, ki je do njunih otrok brezbrižen, nad vsem slovenskim pa vzvišen. Naslednja Ivanova izvoljenka iz zrelih let je rahlo zmedena in nihanju razpoloženja izpostavljena Ljubljančanka, ki ne najde stika z njegovimi težavami z nacionalno identiteto in mu ne more nuditi opore. Kot odpove tudi Ivanova njej, cvetje v jeseni pač prehitro pomrzne.

Ob robu Ivanove življenjske zgodbe spremljamo dogajanje in spremembe v manjšinski politiki, čudne in včasih težko razumljive zahteve po popuščanju in opuščanju jezika, po skrivanju kulture in identitete. Vse v imenu delavskega internacionalizma, malo tudi proti tistim identitetnim politikam, ki jih je zastopala druga, cerkvena stran. V romanu Prah so vaščani ves čas razdeljeni. Še najmanj morda pod fašizmom, saj nevarnost od zunaj strne njihove vrste, potem pa namesto ene partije sledi razpršitev: vidalijevci, titoisti, obračun s stalinisti, vsakršnim sektašenjem v imenu enotnosti, vse do danes. Postopno izginjanje jezika in nacionalne zavesti je za Ivana, ki je sicer pasiven kronist, opazovalec različnih partijskih frakcij in delovanja premikačev družbenega ozračja, preveč. Začasno se izseli v Provanso in se posveti umetnosti, kot bi mu šele ta lahko osmislila življenje.

Čukov roman je na sledi prejšnjega, Molka koloradskih hroščev; pisatelj v obeh namreč ob protagonistovi intimni zgodbi zasleduje spremembe v vlogi slovenske manjšine v Italiji, popisuje burno in občasno orgiastično dogajanje v krovnih organizacijah manjšine, razprtije med dvema blokoma, ki s paktiranjem z večinsko, italijansko strankarsko politiko postopno slabita položaj jezika, omogočata razpad institucij in slabljenje narodne identitete. Molk koloradskih hroščev je spisan kot menipeja, kot tista oblika satire, ki s pretiravanjem in popisom požrtij in bakanalij na karnevalski in karikirano osmešen način razkriva razvrat in nizke strasti izvoljencev ljudstva, tistih, ki bi morali biti pravzaprav zgled, a imajo kosmato vest in nebrzdano poželenje, ki ga sploh ne poskušajo več krotiti. Zato dvojna morala, zato velike besede in nizkotna dejanja.

Marij Čuk je tako na sledi Borisu Pahorju in Florijanu Lipušu, pripadnikoma prejšnjih literarnih generacij, ki z žalostjo ugotavljata postopne spremembe v kondiciji manjšine na slabše, vse pa z blagoslovom matice in njenih izpostav. Pristajanje na zgolj jezik kot temelj identitete in neselektivno odpiranje je manjšino porinilo na obrobje. To v svojem romanu Še vedno vihar opisuje tudi Peter Handke, naš rojak po koroški materi, ki vidi podobnost med koroško manjšino in severnoameriškimi Indijanci, ki v svojih rezervatih pozirajo obiskovalcem v svojih nošah. Z manjšino v Italiji po Čuku ni nič drugače, svobodo, o kateri so peli in jo objokovali, so morda že zapravili z drobnimi razprtijami in prodali za drobne in začasne ugodnosti. Čukov – pa tudi Lipušev – odgovor je jasen in boleč: ustvarjanje in prisilno zapiranje v državo dveh, v intimo, je najbolj razumen odgovor na splošno apatičnost manjšine in pomanjkanje preživetvenih strategij njenih voditeljev. Takšen umik literarnih oseb v tradiciji literature že poznamo, ob Shakespearovem Timonu Atenskem se je iz svojega plemena in okolice izselil tudi Molierov Ljudomrznik. Za njim pa še nosilci romanesknih zapletov pri manjšinskih pisateljih.

Iz oddaje S knjižnega trga