Predgovor vanjo je napisal Boris Paternu in ga začel z ugotovitvijo: „Naslov je ironičen. Čukove pesmi, zbrane v tej knjigi, so vse prej kot kakšno nedolžno pozibavanje med budnostjo in snom. So trda prebujenost sredi eksistencialnih stisk, ki se moško otepa vsakršnemu sentimentu. Med 'nebom' in 'dnom' ni nobene zanesljive razdalje, vse je tesno skupaj in pogrezljivo v eno ali drugo smer, in nikjer ni več romantičnega azila za tako imenovano lepo dušo. Povsod sta na preži današnji nič in praznina, obdaja nas svet ravnodušja brez vertikalne orientacije."

Boris Paternu nato nadaljuje svojo razgradnjo, ozre se na nihilizem in opozori na nepotešljivost lakote kot najprepoznavnejše lastnosti našega časa in nas. In na vzpenjanje, na hotenje po dvigu, po navpični oddaljitvi od dna, stran od razpadanja, proč od destrukcije. Razmišljanje o mestu pesniške besede v pokrajini brez smisla in cilja končuje z opredelitvijo za vitalizem, za stalno preseganje svoje in družbene bede, za življenje vsemu navkljub. In tu je na mestu posmeh, ki meji na zasmeh in tudi na smeh, ki pa ne gre v nasmejanost, v smeh, ki bi trajal. Je bolj posmeh kot obramba pred žalostjo, pretvarjanje, da je vse še kar nekako, pa čeprav se ve, da ni tako.

Nato pesmi ... A med uvodnim in razlagalnim besedilom ter pesmimi je list, na katerem piše Zibelka duha in dna. Je to pravi naslov? Je to podnaslov, je to novi naslov, je to notranji naslov? Nebo in duh in dno. In zibanje, nihanje. To so nekako temeljni pojmi, ki vzpostavljajo premikajoči se pesniški svet Marija Čuka. Zibelka pač ne miruje, ampak z vztrajnim zibanjem povzroča, da se nebo nagiba. A zibelka se vedno dotika dna, na njem pač je. Kaj pa vsebina? Z veščim pozibavanjem lahko dete zaspi, lahko pa tresljaji povzroči, da se dete vznemiri, lahko se celo zgodi, da vsebina zibajoče se posode zleti ven. In zibel ostane prazna. Kakšna je potem vsebina? In kje je ta vsebina? Na dnu, na nebu? In duh?

In pesmi? V novi pesmarici Marija Čuka jih je skoraj petdeset. Nanizane so na poltrak, ki se začne s prvo z naslovom Skice zavesti, nadaljuje pa se pravzaprav zunaj knjige, saj se pesem, ki je na zadnji platnici, začne in konča s tripičjem. Vse to vsaj nakazuje, da je pesnik neulovljiv, čeprav se igra, ziblje med besedami in zamolkom, med dnom in nadglaviščem. Pesem Pogovor konča z verzi: „Govorim z angeli, / od smrti do smrti govorim, / a oni imajo drugačna opravila / kot poslušati pekel / in molk." Pesmi so nanizane, se pravi, da sestavljajo niz, ki je tudi zaporedje, neskončno zaporedje, niz, ki se konča v brezmejnem in večnem, zibanje, ki se konča z zadnjim nihajem. Se z zadnjim nihajem zibelka umiri ali prevrne? Za ponazoritev težave z določanjem tovrstnih pomenov navajam prva in zadnja verza pesmi z zadnje platnice: „... kot da bi bilo lahko / držati besede." in „Neizpolnjene obljube / so sok sočutja..." Držanje besede pomeni tudi vztrajanje v zaobljubi. Čému se pesnik zaobljubi? Da se bo držal besed?

V že omenjeni pesmi Pogovor nastopajo „mesečniki vrvohodci / v cirkusih duha"; pesem Srečanje se konča s stihi: „In končala sva / kot se v kresni oči spodobi - / jasno da v postelji: / ona v svoji, / jaz v svoji..." Pesem Ločitev vsebuje verze: „natoči padajoče zvezde"; „natoči suho besedo"; natoči britvin dotik"; „natoči, natoči trn svoje duše"; v pesmi Beg sta stiha „kjer je srce privesek / in žila večni žled". Vse našteto kaže na pesnikov razpon, na mnoge zaobljube besedam, na široko in globoko poznavanje skladnje, besednega niza, zaporedja v zmedi, na pesnikovo zmožnost, da se močno zaniha, a še vedno ve, kje je nebo, kje je dno in tudi kaj je duh, ki ga ziblje.

Andrej Lutman, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).