Primer za tovrstno trditev najdemo v daljši pripovedi z naslovom Svetovno prvenstvo vrvohodcev, kjer piše: „Življenje vrvohodca je kratko, njegova kariera še krajša.“

Pripovedi so večinoma krajše. Na naslovnici je pisateljičina slika mačke, ki se morda pripravlja, da se postavi na glavo. Pisateljica predstavlja tudi druge živali in z njimi ošvrkne, osmeši in izpostavi človekove bestialnosti, na primer v zgodbi z naslovom Priročnik o striženju ovc.

Številne zgodbe so naslovljene v angleščini, nemščini, latinščini, italijanščini … in tudi sicer se v pisavo vriva neslovensko besedišče. Za branje takšnega pisanja pa je potrebno razgledano bralstvo. Marina Bahovec je po diplomi iz angleščine in francoščine v Ljubljani diplomirala tudi na likovni akademiji v Benetkah, prepotovala je ves svet ter objavila več pesniških in proznih knjig. Našteto priča o tem, da pisateljica svojo izobražensko kilometrino preprosto zapiše in ko zadosti svoji umetniški žilici za besede, vzame slikarsko žlico ali čopič ter s ploskvami odslika podobe, ki se včasih ločijo od prispodob, včasih pa jih prekrijejo.

Zgodbe in zgodbice, prigodnice in črtice v zbirki Življenje je mačka, ki stoji na glavi delujejo lahkotno, opisujejo povsem enopomenske vsakdanjosti, a zgodi se, da zaradi pričakovane razgledanosti bralstva izpadejo iz konteksta naučenih načinov branja. To pa je kaša na mlin na glavi sedeči mački. Z ustvarjalnimi načini, ki predočijo nesorazmernosti in zagate življenja, pisateljica dosega učinke, ki mejijo na šok terapijo in njene posledice. Ena od posledic je prehajanje knjižne oziroma slovnične slovenščine v pogovorščino, v slenge, žargone, narečja. Ob tovrstni pisavi pa tudi lektura ostane brez moči in ustreznih pristopov.

Kaj pa bralstvo? Bralstvo naj se spomni, da je slovenščina umeščena v tako imenovano Gutenbergovo galaksijo med meteorje, med tiste znanilce mladega vesolja, ki se ob trkih in s trki oplemeniti, obregne, preusmeri. Tako spremenjena slovenščina pač preizkuša svojo usodo in srečo in možnosti ter izzive prihodnosti.

V eni od zgodbic, ki je morda novela, se pojavi stavek: „Apartmajček je podoben tvoji bejbi.“ Prehajanje osebka na predmet in nasprotno je skorajda pisateljičina agenda. Žanrsko obarvane literarne nastavljenke ali literarni krokiji vztrajajo v svoji samozadostnosti. Naracija šepa in s tem podaljša agonijo razbiranja smisla. Bralstvo, ki ni podrobno seznanjeno s polpreteklo pop produkcijo svetovnih uspešnic, bo prikrajšano za slogovne poante pisateljičinih črtic. S še hujšim pomanjkanjem bo soočeno bralstvo, ki ne pozna slovenskih narečij in otroškega govora.

V enem od besedil se pojavi stavek: „Nezmožnost komunikacije, konec literarnih zvrsti.“ Izraža zloveščost, a grožnja je upravičena. Na okope, čistunstvo! bi se lahko zatrdilo ob tako na prvo branje površno napisanem besedilu. V zgodbah se namreč pozna vpliv ameriških „cestnih zgodbic“, ki nastajajo na potovanjih z avtom ali avtodomom, in sloga z oznako „asociativna kreacija“. Obe oznaki sta lahko krinka za pisanje, ki mu primanjkuje notranje zgradbe. Pri tovrstnem načinu pisanja je pomembnejša splošna frfotavost, kar neke vrste blebetanje. In Bahovčeva se odloča prav za tovrsten slog. Takemu slogu pa je zlahka mogoče poočitati nezrelost ali celo žaljiv odnos do bralstva. Ob vsem tem se nemara vrine tudi oznaka pogrošna literatura ali pa literatura, ki meji na slog časopisnega rumenega tiska ali celo plažne literature. Takšne oznake so pisanju, ki ga podpisuje Marina Bahovec, na nek način kompliment, saj dajejo književnosti lahkotnost in neobremenjenost. Vprašanje pa ostaja: bo bralstvo res zadovoljeno?