Hkrati je v marsičem, zlasti vsebinsko, drugačna, bolj zemeljska in ujeta v svet ter ne tako zazrta v vesolje, kot je bila predhodnica. Prav to je posebna zmožnost velikih pesnic in pesnikov, da znajo vsakič ustvarjati na novo in drugače in vendar so s svojim umetniškim snovanjem prepoznavni.
V izpovedno globoki in sporočilno razvejani pesniški zbirki Oglej, čas, pozabljenje je Marjan Pungartnik v poetično celoto povezal spomine na otroštvo, utrinke iz podeželskega življenja, postanek v Pragi, srečavanje s Koroško in vtise z Jadrana, pot pa ga vodi tudi v Oglej. Vrača se v otroške dni ter odgrinja preprost in omamen svet domišljije. V otroštvu kot čustveno močan in trajen spomin zasije materina podoba. Življenje je bilo trdo, ni ji bilo lahko, toda mati se je z vsem sprijaznila. Ko se je pesnik odpravil k njej, je bil svet velik in prazničen. Spet ga je preplavilo nekdanje dojemanje slovesnosti vsakršnega dogajanja.
Od doma sem odhajal zgodaj in se pozno sam vračal,
naskrivaj sem k hiši prinesel svet in se v sanjah
z njim pogostil.
Kdaj pa kdaj se kot senca pojavi tudi očetov lik. Verzi razkrivajo, da otroka ni osrečeval. Oče je videti ves zlomljen in skrit v izgubljeni bližini.
prazen prsni koš, da se vanj skobaca srce
kot v zibko in vlažno oko vesolja nad poletnimi hribi
Zgodilo se je, da se je pesnik pozno vrnil domov in obtičal pred zaprtimi vrati. V stiski, ki jo je občutil pred oviro, je opaziti simboliko človekove nemoči. Poet jo v več pesmih prenese na ves svet. Polašča se ga bolečina, njegovi dnevi so zaznamovani z žalostjo, a kljub temu ohranja nekakšno divjo svobodo in zmore vztrajati.
Narava ni odslikava resničnega obstoja, temveč pesnikovo novo odkrivanje pojavov v njej, nekoliko žalobno in resignirano. Drobnim naravnim spremembam se prepušča z nežnostjo in sprejema tako ponavljanje kot nenadne obrate. Pooseblja jo in se domisli, da sonce zoži na rumen sončni jezik, ki liže rosno brazdo v travi. Prepusti se komaj slišnim glasovom in tudi joka, ki prihaja od daleč, ne presliši. Predmeti spregovorijo, kot bi bili živi, in pesnikov jaz jih sprejme vase. Verzi v hipu zazvenijo otožno in nostalgično, vendar vselej čarobno prelepo.
Srečanje z Oglejem v pesniku izzove besedne igre. Oglej je lahko lastno ime, slišati ga je mogoče kot začudeni vzklik O, glej in pobudo k ogledovanju ter prebrati stih, da se je srečanje z njim že zgodilo in je bilo ogleno. Oglej je zanj kovnica časa in z ogljem zapisano besedilo bitja. Umetnik postoji pred malikom v oglejski cerkvi, kipom, ki je z odprtimi vratci obraza brezbrižen in obnemel. Samo za trenutek se zmenita drug za drugega, brata v molku in oglejska stebra. Pesniško imaginacijo prešine uvid, da je v praznino mogoče vnašati predstavo življenja. Beseda predstava ima dvojni pomen, in to spoznavnoteoretski in scenski. O življenju si je mogoče marsikaj predstavljati. Pomembno je zaigrati svojo vlogo – takšno, da bo umetnik izpolnjen in da bo občinstvo prepričal o svoji zaustavitvi na tem svetu, bivanju, ki ga vidi v barvitih podobah in ga slika v različnih odtenkih izvirnega pesniškega jezika.
V Pungartnikove verze se prikrade tudi črnogledost. Poet dahne, da je za človeka strašno malo stvarnosti. Občutek ima, da sedi na robu svojega sveta, groza ga je padca vase, tudi sam je pravzaprav le rob nekega drugega znanega sveta. Morda je svet le pest muhastega mojstra. Svet ima v njegovi poeziji več pomenov in vse prevečkrat ustavi njegov korak. Razleti se kot granatno jabolko in za njim nič ne ostane ali pa je ves krhek, kakor da bi bil stkan iz ivja, razpadajoč, breztežen in v zabrisanih barvah. Pesnikov spomin se vrne v staro in že zdavnaj mrtvo hišo, znajde se v postelji, razgrnjeni kot bel grob, v katerem se ves svet razlije v pernato peno. Znova uzre otroško prikazovanje mitičnih bitij. Vsiljujejo se kot znamenja nedeljivega sveta, hkrati pa se mu dozdeva, da svet razpada in spira rano, ki pri tem nastaja. Ker se teža vsega tega spravi na njegovo zavest, se rešuje tudi tako, da se občasno zateče v sanje ali pa se preda sanjarijam.
Misel je ivje. Še svetloba jo v mlečne kosme trga,
ker je danost, iz grobe roke prapočetka razsuta.
Pretresljiva je pesem o samici lami, ki visoko v Andih stoji ob svojem mrtvem mladiču in odganja roparske ptice. V ledenem vetru in v brezkončnem mirnem jezeru plava mrtvo drobno bitje, izgubljeno v vesolju. Bolečina žalujoče živali priča o vsezajemajočem brezupu.
Marjan Pungartnik je vsebinsko in oblikovno modernist, tu in tam pa je opaziti tudi žlahtni pesniški tradicionalizem. Menjavajo se impresije, reminiscence, žalostinke in izpovedi. Ena od pesmi je oblikovana kot nagrobni napis, druga kot hvalnica svobodi. Kar nekaj je nagovorov, vprašanj in želja. Slog je izbrušen, metaforično razkošen in izpovedno močan. Pungartnikova poezija je trpka in pretresljiva, vendar tudi nadvse lepa in bralno vabljiva. Umetnik pravi, da te od lepote lahko zaboli srce.
Bosanski pesnik in pisatelj Božidar Stanišić je spremno besedo napisal v obliki pogovora. Pravi, da se v družbi pesnikov sicer dolgočasi in zato sodobne poezije skoraj ne bere več, Marjana Pungartnika pa vseeno uvršča med maloštevilne ustvarjalce, ki znajo zadrhteti pred vprašanji, ali so besede že zdavnaj porabljene in ali imata poezija in umetnost sploh kak smisel. V mislih ima odnos do bolečine in veselja, spominjanja in pozabe, ljubezni in brezbrižnosti ter seveda življenja in smrti. Vse te besede Stanišić piše z veliko začetnico. V času kuge 21. stoletja je pesniku Marjanu Pungartniku hvaležen za doživljanje sveta, v katerem je v pesmi naselil nepozabnost. Obudi tudi spomin na prevajalko Jolko Milič in njeno pomembno delo, ki ga je v svojem plodovitem ustvarjalnem življenju opravila s tem prevodom in številnimi drugimi. Stanišićev Pogovor je objavljen v piščevem izvirnem jeziku.
Iz oddaje S knjižnega trga.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje