Tretjeosebno opisan lik Staneta Lavtižarja je opredeljen z imenom in tudi z življenjsko zgodbo človeka, ki mu je služil za izhodišče, prvoosebno izpisani lik psihologa pa skozi celoto romana ostaja neimenovan. Lavtižar s tem dobi individualnost, psihologov lik, ki mu kolega nadene vzdevek Šrink, pa lahko beremo z manj zakoreninjenosti, a njegova prvoosebnost hkrati nakazuje, da je pravzaprav on določilo romanesknega sveta; vsi drugi liki so v ontologiji romana posredovani prek njega.

Njegov vzdevek je pomenljiv; psiholog ni psihiater, a v moški družbi – in tudi družbi obče – se zdi to nebistveno; gre za normalizacijo šarlatanskosti, ki je eno od temeljnih določil romana: Šrink je namreč šarlatanski tudi pri opravljanju svojega poklica, kar delno priznava tudi sam, literarno pa so zato najzanimivejša mesta, na katerih se razkriva omejenost Šrinkovega samovpogleda. Četudi Šrink zaznava dednost – zato tudi naslov Dedič – nekih očetovih osebnostnih potez, kot sta denimo trma in brezčutnost, pa ne zaznava možnega vira očetovega značaja in njegovega, posledično pa tudi ne svojega mesta v družbi. Po besedah Šrinkove tete Julije je bil njegov oče namreč vedno pač tak; mogoče je razumeti, da je tak, kakršen je bil, postal po liniji dedovanja družbenih določil moškosti; bil je, torej, dedič svojega okolja in to je tudi Šrink.

Šrink tako denimo nikoli ne pripozna svoje mizoginije; klientkam, ki so bile prevarane v svojih zakonih, doživele so torej izdajo, zapustitev – se posmehuje, da nimajo pravih problemov, v enem svojih intimnih izbruhov celo zapiše, da bi srednjeletnim ženskam najraje povedal, da so odslužene in naj se sprijaznijo s tem, da jih bodo moški vedno zapuščali zaradi mlajših žensk. Tega odnosa nikoli ne postavi pod vprašaj.

Kako trdožive so lovke socialnega determinizma, kaže tudi dejstvo, da je bil Šrinkov oče zelo brezčuten, neempatičen človek, ki ni zmogel videti sočloveka, niti svojega sina ne, Šrink pa brez samozavedanja o tem podeduje tudi to lastnost.

Kljub študiju psihologije in dolgoletni kliničnopsihološki praksi ostaja abilist; na koncu romana tako posmehljivo "obračuna" tudi z moškim, ki očitno izraža znake hude psihiatrične motnje – opisana sta odvisniški odnos z materjo in starostna regresija v otroški jaz. Vrže ga iz pisarne češ, "znajdite se sami, odrasel dedec ste".

Najbolj pomenljivo je, da prvoosebni pripovedovalec ob tem izraža samozadovoljstvo, da je opravil "čiščenje" v okviru svoje prakse in se posmehuje kolegom "vestnim psihoterapevtom", ki bi ga opozarjali na nestrokovnost. Tudi odgovornosti za to, kakšen je tip klientk in klientov, ki so se mu nabrali v praksi, nikoli ne prevzame nase; namesto tega se pritožuje, da dandanes ljudje nimajo resnih problemov in hodijo na psihoterapijo kot k pedikerki; na nobeni točki samega sebe ali svojega psihoterapevtskega polja ne umesti v družbeni kontekst, ne zazna, denimo, da je psihoterapija dandanes luksuz. S tega vidika roman posredno govori o tem, da je psihoterapija lahko področje izkoriščanja tistih, ki si jo lahko privoščijo, in hkrati nedosegljiva številnim, ki jo potrebujejo.

Forma psihoterapevtske obravnave, ki naj bi bila osnova za roman, je slabo izkoriščena: če imamo na začetku še nekaj pogovorov med Šrinkom in klientkami, ki sicer kažejo predvsem to, da se Šrink iz njih norčuje, pa pozneje vse druge klientke in klienti izginejo, pripovedni okvir psihoterapije se izgubi, pripovedni liniji pa potekata bolj ali manj neodvisno ena od druge. Zgodba Staneta Lavtižarja je pri tem sicer travmatična, a literarno precej nevznemirljiva, gre za nizanje bridkih izkustev z le malo refleksije ali poglobitve v like. Zanimiva je zlasti v odnosu do Šrinkovega lika, saj pokaže, kakšen mora biti obseg tragičnosti v življenju klienta, da lahko Šrink do njega čuti kakršen koli interes. Gre za klobko eksistencialne tragike moškega, ki je preživel nacistično delovno taborišče, ki so mu umrli žena in oba otroka in ki za nameček ni mogel doseči želene športne kariere, a se pod vsemi temi pritiski ni zlomil, temveč se je pobral – kajti za to gre Šrinku; za mit neuničljivega moškega.

Roman Marjana Žiberne Dedič slika konstelacijo dednosti patriarhalne družbene ureditve in kaj se zgodi, ko se ta zaleze tudi v tista mesta družbe, ki terjajo največ solidarnosti. Pri tem je pomembno poudariti, da roman tega sporočila ne podaja neposredno – obstaja bolj kot proizvod časoprostora, v katerem je nastal.

Iz oddaje S knjižnega trga.